Intervju: URŠKA BOLJKOVAC, fotografinja

Brez Urške Boljkovac bi bila slovenska kultura osiromašena za izjemen fotografski arhiv preteklih dveh desetletij. Diplomirala je na temo gledališčne fotografije in je od leta 2011 samostojna ustvarjalka v kulturi. Največje kulturne institucije jo dnevno kličejo k fotografski dokumentaciji razstav, koncertov, gledaliških in drugih dogodkov. Ob naročilih pa Urška Boljkovac ustvarja tudi lasten, obsežen fotografski opus. Od leta 2003, ko je samostojno razstavljala prvič pa vse do danes, smo si njena dela ogledovali že na enaindvajsetih samostojnih razstavah, skupinskih projektov je preveč, da bi jih pošteli, za svoje fotografije pa je prejela tudi več nagrad in priznanj.

urska portret cb.jpg

“Vsi prispevamo k državni blaginji in s kulturo promoviramo državo Slovenijo.”

Urška Boljkovac, samozaposlena v kulturi - fotografinja

Urška, kaj so v teh dneh realne skrbi in težave s katerimi se kot samozaposlena v kulturi srečuješ? Tvoje delo je v veliki meri odvisno od kulturnih dogodkov, ki jih fotografiraš.
Realne skrbi so, da za nas ni poskrbljeno na državni ravni. Že prej smo imeli probleme pri statusu samozaposlenega, ki se zdaj samo potencirajo. Namesto, da bi se ukvarjala z zdravjem sebe, moje družine, se vsak dan sproti ukvarjam na kakšen način bomo dobili pomoč na državni ravni … Utrujena sem od tega razmišljanja, pa vseeno je treba problematiko vsak da natančno spremljati, saj se brez našega aktivnega delovanja ne zgodi nič. Dela ni, dogodki so vsi odpovedani, realna slika je, da začnemo delati šele s septembrom. Septembrom!!! Kako do takrat? Nobeden ne ve … Žal ne zaupam več … Saj se do zdaj ni uredilo nič. Dogodke so mi odpovedali že v začetku meseca marca, vlada še nima rešitve. Sploh ne v smislu pomoči, ki nam pripada. Tudi jaz sem davkoplačevalka in moram razmišljati, da če bom kaj presegla, bom morala vračati državi. Od kje ? S čim? Nimamo za hrano in položnice in se moram ukvarjati s formulami, ki jih vlada predlaga. Res DOVOLJ! En mesec je minil. Še vedno nič. Smo kot delavci na ČAKANJU. To je realnost mojega statusa. In želim, da me tako tudi obravnavajo.

Kakšni konkretni ukrepi bi se morali uvesti za pomoč kulturi in samozaposlenim?
Mislim, da je ASOCIACIJA že vse povedala o ukrepih. Večkrat. Se z njihovimi predlogi strinjam in podpiram, saj jih skupaj vsi dopolnjujemo.

V drugih EU državah so bili politiki s kulturo veliko bolj radodarni, tudi na sploh se zdi, da so kulturnikom bolj naklonjeni, zavedajo se njihovega prispevka k družbi. Pri nas ni tako, zakaj?
Nisem strokovnjak na tem področju. Vse to je povezano s politiko. Žal v Sloveniji opozarjamo na več problemov že leta, pa se že pri osnovnih problemih kot je bolniška zatakne in ne uredi. Upam samo, da bo zdaj to priložnost, da vidijo ljudje na odločilnih mestih, kakšni so naši poklici in narava našega dela. In pri tem upoštevajo, da vsi prispevamo k državni blaginji in s kulturo promoviramo državo Slovenijo. In da končno KULTURO umestijo kot nekaj dobrega, pozitivnega … Ne pa kot večni problem. Razlika je, da ne čutimo, da se nas spoštuje, naš trud, delo … Se pa vedno piše o mednarodnih nagradah. Teh pa ni malo, saj so ustvarjalci kulture pri nas v samem svetovnem vrhu.

So kateri tvoji projekti zaradi trenutne situacije obstali ali lahko delo vsaj malce poteka naprej? Kaj zate osebno pomeni, da projekt oziroma delo odpade?
Odpovedala sem samostojno fotografsko razstavo v UKC Ljubljana, ki bi morala biti marca. Z razstavo so nastali stroški. Fotografije čakajo na boljše čase … Nov datum je v juniju, dvomim? Odpadla so mi vsa fotografiranja za moje redne naročnike. Se pravi nobenega priliva, razen za nazaj izdane račune. Na kratko, plače ni.

Bi nam lahko še kaj več povedala o tej razstavi, ki je bila predvidena v UKC Ljubljana?
Razstava je odpadla zaradi situacije v kateri smo se znašli. Dan otvoritve naj bi bil 8. marec. UKC je sprejel varnostne ukrepe že prej. In seveda prepoved dogodkov. Razstava z naslovom NEKOČ - NEKJE še vedno čaka, o njej je zapisala doc. dr. Petja Grafenauer:

»Kljub temu, da se Urška Boljkovac občasno poda izven osnovnega fotografskega poslanstva, največkrat še vedno ostaja v avdiovizualnem mediju in tudi v umetniškem izrazu največkrat izbere dokumentarno fotografijo. Toda nastale podobe so popolnoma drugačne od tistih, ki nastajajo kot naročila, saj jo vodijo lastni interesi in intuicija. Fotografije z različnih koncev sveta so izdelane profesionalno, osebna nota pa jih nadgradi z občutjem ujetega meditativnega trenutka in jih pred gledalca postavi kot okno v zunanji svet poln lepote in miru. Pokaže trenutek, ki je obstajal nekoč in nekje, a ostaja ohranjen za obiskovalce Taborjeve galerije, da lahko s pogledom in mislimi z velike ladje UKC za hip pobegnejo v objem narave.«

Čemu se na primer mora samozaposleni v kulturi velikokrat odpovedati, je pa nekomu, ki je zaposlen v redni službi, samoumevno? V kolikšni meri je to krivda statusa samega po sebi oziroma s tem države, ki samozaposlenega v določenih okvirjih omejuje?
Odpovedati prostim vikendom in praznikom, takrat večinoma delamo, ko drugi ne. Večernemu in nočnemu delu, kar pomeni, da za otroka skrbi partner. To je narava našega dela. Meni ni problem delati vikende … To je lastna odločitev posameznika. Največja razlika in problem je v statusu bolniškega staža, ki nam pripada šele po 30 dneh. Zato velikokrat delamo bolni, da lahko dobimo honorar, saj brez nič ni nič. Kar je pa zelo narobe. Zato imamo pri tem statusu veliko izgorelosti.

Kakšna je razlika med »običajnimi« in trenutno kriznimi dnevi pri tvojem delu? Se s fotoaparatom odpraviš na sprehod?
Ne. Imamo kreativne poklice in na mene žal trenutna situacija ne vpliva ravno kreativno. Nimam časa za to, ne inspiracije. Preveč skrbi. Upam, da se obrne kmalu v drugo smer. Trenutno se ukvarjam kako in kaj bom, da je družina zdrava in da mi ne odklopijo elektrike. Na sprehodu pa probam DIHATI.

Kaj pa te v teh dneh, ki so se sicer že razvlekli v tedne, najbolj bodri?
Meni dolgčas ni, ker sem po naravi zelo delavna, tako da doma je vedno kaj za postorit. Bodri me glasba, umetnost, literatura. Viktor Hugo je nekoč zapisal »Gledališče je sredstvo za duhovno in moralno prečiščenje civilizacije. Prostor za človeško zbližanje.« Verjamem v to … In upam, da nas ta situacija naredi bolj sočutne, da nas zbliža in prečisti. In upam, da lahko zopet kmalu stopim v te magične prostore, kjer se to vse lahko zgodi.

Različne oblike pomoči samozaposlenim se že pripravljajo. Kakšen je tvoj komentar na to?
Vse pozdravljamo! Žal pa umetnik umetniku ne bo plačal računa. Tukaj apeliramo na javne institucije, da nam pomagajo z akcijami … Da zajamejo te akcije širši krog ljudi.

Zadnje dni se socialna omrežja polnijo z objavami v smislu, da so umetniki tisti, ki poskrbijo za »kratek čas« med izolacijo, karanteno: beremo lahko knjige, gledamo filme, poslušamo glasbo, na internetu prebijemo ogromno časa, kjer se mimogrede srečamo z grafičnim oblikovanjem, fotografijami, slikami tako ali drugače … Je umetnost postala samoumevna do te mere, da nas nenehno obdaja, a na drugi strani pojmujemo vse to kot »hobi program«?
Kultura je podcenjena! Mi smo samoumnevni in to delamo, ker to radi delamo. Ja, to je lep hobi … Tudi moja mama je tako govorila, ker ni verjela, da se od fotografije lahko živi. Pa se, kdaj težko kot pri vsakem poklicu, se pa. Je pa treba delat in preživet tudi kadar ni sezone. Narava našega dela je zares bolj sezonska. Takrat, ko so dogodki, festivali. Tega ne odločamo mi sami. Lepo je zdaj, ko vsi delijo svoje spletne arhive in imamo na voljo gledati predstave, filme, koncerte online. Lepo, ni pa isto. Magičnost je v živo. To pa čakamo na boljše čase.

Kaj je po tvoje vloga fotografije v kriznih časih? Kako nas lahko umetnost umiri ali prizemlji?
Lahko povemo nekaj, kar fizično ne moremo izraziti. Lahko nas umiri, seveda če gledamo fotografijo horizonta, lepe narave … Lahko pa nas razžalosti - prizemlji. Včeraj sem videla fotografijo otoka, ki ne more objeti svojega očeta, ker je zdravnik in bi bilo preveč nevarno, če bi ga objel. Otrok stoji z odprtimi rokami, oče pa sključen joka. Objem je preveč nevaren zaradi virusa. Takrat ne gledaš fotografije več kot samo fotografijo, ampak povzroči v nas empatijo, žalost in sočutje. To dela umetnost. Še danes razmišljam o tej fotografiji in o zdravstvenih delavcih in o njihovih družinah. Sami borci!

Bo publika kaj drugače dojemala kulturo in umetnost, ko se bo trenutna situacija spremenila?
Res upam, da ja. Res.

Kako lahko ljudje umetnikom in kulturnikom, samozaposlenim te dni pomagajo?
Tako, da probajo razumeti naravo našega dela. Opazili smo, da niti vladi ni jasno, kako potekajo naši poklici. Če ima kdo viška financ, lahko pomaga najbolj ogroženim na:


Rdeči križ Slovenije - Območno združenje Ljubljana
Tržaška cesta 132, SI-1000 Ljubljana

DELAVSKA HRANILNICA D. D.
IBAN: SI56 61000 11 22 33 44 82
SKLIC ALI REFERENCA: SI00/16-03-2020


Najlepša hvala za podeljene misli in komentarje! Želim vse dobro in zdravja!

Intervju je na daljavo potekal 31. 3. 2020.

Portretna fotografija: Žiga Mihelčič

Urška Boljkovac, Plavalec, 2019, 50 x 70 cm, print na forex z obešali, 100 EUR.

Urška Boljkovac, Plavalec, 2019, 50 x 70 cm, print na forex z obešali, 100 EUR.