Po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, je Mojca Senegačnik nadaljevala študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1994 prejela študentsko Prešernovo nagrado, leta 1995 pa zaključila študij na ALU z diplomo pri prof. Emeriku Bernardu in prof. dr. Tomažu Brejcu. Med leti 1996—2006 je imela status samostojne ustvarjalke na področju kulture. Je soorganizatorka razstav pri Mladinskem društvu ŠUZ v Komnu ter vodja različnih likovnih delavnic za otroke in odrasle. Je tudi mentorica študijskega krožka »Likovno ustvarjanje« v Knjižnici Komen, pod okriljem Kosovelove knjižnice Sežana in študijske skupine "Likovno ustvarjanje" pri UTŽO Kras, občasna koordinatorka in organizatorka "umetniških tržnic" v Štanjelu in Komnu, mentorica na različnih likovnih delavnicah. Pridružena članica KunstHaus družine - Zavod ljudski muzej Rogaška Slatina. Članica Društva likovnih umetnikov Celje in ZDLUS.
FB: @mamaF.page
IG: @mamaf.mojcasenegacnik
IG: @mamaf.artist (burning.desire)
“Pravi odnos družbe do umetnosti nastane takrat, ko je umetnost tretirana kot polnopravna entiteta. Kot šport, turizem, gospodarstvo in vse ostalo.”
Mojca Senegačnik, slikarka
Mojca, s kakšnimi težavami in skrbmi si se kot samozaposlena soočila v času zdravstvene krize?
Lep pozdrav in najlepša hvala za povabilo k pogovoru!
Zdravstvena oz. družbena kriza, zaradi epidemije korone, mi je prisolila zaušnico že ob samem začetku. Dan pred uradno razglasitvijo epidemije bi se moralo zgoditi odprtje moje samostojne razstave slik in risb iz obdobja zadnjega leta v Mestni galeriji v Šoštanju. Dogodek je bil zaradi razmer seveda odpovedan in razstava je za nedoločen čas ostala za zaprtimi vrati. Nemoči in žalosti ob tem ne-dogodku so se seveda pridružile skrbi, do kdaj bo situacija, ko ne bo moč delovati, se predstavljati in nasploh umetniško preživeti v javnosti, trajala, kakšne posledice bo imelo "zaprtje sveta" za naše vsakodnevno življenje in dolgoročen obstoj.
Za razstavo "Dnevnik nekega Brezčasja", ki je bila za obiskovalce podaljšana in je bil ogled kasneje kljub vsemu mogoč še dva tedna, pa je ostal videozapis, dostopen na spodnji povezavi: https://www.facebook.com/KulturaSostanj/videos/637183823679785/
Status samozaposlene imaš na področju slikarstva, a te poznamo po družbeno angažiranih in kritičnih kolažih ter ilustracijah. Ti uspe s tem nekako preživeti, si vpeta še v kakšne druge projekte?
"Pravi, uradni" status samozaposlene v kulturi, kar pomeni vpis v razvid samostojnih ustvarjalcev na področju kulture s pravico do plačila socialnih prispevkov iz državnega proračuna, sem imela prvih deset let svojega delovanja. Zaradi življenja samega, ki mi je prineslo družino in s tem povezane obveznosti ter bivanje v vaškem okolju, kjer sem se bolj kot s svojimi individualnimi projekti, ukvarjala z (predvsem prostovoljskimi) aktivnosti v družbi, sami pa seveda zaradi materialnega položaja, ki mi pač ni omogočal nekih velikih vlaganj v lastno produkcijo, nisem bila dovolj aktivna v projektih, kar bi mi prineslo dovolj referenc za ohranitev tega statusa, zato sem ga bila prisiljena opustiti. Ohranila bi ga lahko le, če bi si bila mesečne prispevke sposobna plačevati sama kot vsak drug "s.p.", to pa žal ni bilo mogoče. Tako trenutno delujem kot "samozaposlena brez statusa", kar pomeni delo po avtorskih pogodbah, nekaj tudi skozi Osebno dopolnilno delo, kar je pač v tem trenutku mogoče. "Delovna doba" seveda ne teče v tem obdobju in to je žal manjko, ki ga občutimo vsi v podobnem položaju. Na področju kulture nas ni malo, kar morda širši javnost sploh ni znano.
Vsekakor pa si ponovno intenzivno prizadevam delovati v projektih in ustvarjati na področjih, kjer bi lahko ponovno dosegala določene standarde in si pridobila zadostno količino t.i. "referenc", da bi v kratkem spet zaprosila za kulturniški status pri pristojnem ministrstvu. Preteklo angažiranje v vzpostavljanju neodvisne alternativne kulturne dejavnosti v lokalnem okolju, organizaciji marsikaterega kulturnega dogodka za javnost, izobraževalne, ozaveščevalne in aktivistične dejavnosti v polju umetniškega delovanja pač ne prinaša potrebnih referenc, dokler je neodvisno in ne pod okriljem "referenčnih" institucij, zato na ta račun nisem dobila ustreznih "točk", ki bi bile dovolj pozitivno tretirane po kriterijih za ugotavljanje vrednosti umetnikovega prispevka k nacionalni kulturi.
Že nekaj let delujem in sodelujem kot organizatorka oz. občasna sodelavka pri projektih, ki niso vezani zgolj na mojo lastno umetniško produkcijo. Gre za soorganizacijo raznih kulturnih dogodkov, umetniških in ustvarjalskih "tržnic", pa tudi kot mentorica študijskih skupin na področju likovne ustvarjalnosti v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje. Delo na področju produkcije in organizacije javnih umetniških dogodkov me veseli, bogati, seveda prinaša del zaslužka, predvsem pa je dobrodošel kontrapunkt mojemu intimnemu, samotnemu delu v domačem ateljeju. Od tu pa izhajajo dela, ki se jih trudim sproti predstavljati, jih prodati in seveda od tega pre-živeti.
So kateri projekti zaradi trenutne situacije obstali? Tvoje delo se zdi, da poteka naprej, namreč vsakodnevno nastajajo kakšna nova dela, ki jih objaviš na svojih družbenih omrežjih.
Moje individualno umetniško delo poteka ves čas, tako lastni izmisleki in uresničevanje raznih idej kot tudi tisto, kar za druge ljudi naredim glede na njihovo povpraševanje. To so od družbenih dogajanj vsekakor precej neodvisne zadeve.
Zaradi trenutne situacije so seveda obstali vsi projekti, povezani z delovanjem v javnem prostoru in s prisotnostjo obiskovalcev. Za predstavo navedem enega od konkretnih primerov - v sežanskem Kosovelovem domu smo se s kolegi za začetek aprila pripravljali na prireditev "POPup ŠOPek", ki je namenjena predstavitvi in prodaji umetniških del v obliki "umetniške tržnice". Prva tovrstna prireditev na Krasu se je zgodila lani novembra prav tam, zadovoljstvo razstavljalcev, organizatorja in seveda obiskovalcev in navdušenje lokalne javnosti je bilo veliko, zato smo prisotni z veliko vnemo željno pričakovali pomladni čas, da to delo spet poženemo v nov krog. Taki projekti so tudi ena redkih priložnosti, kjer umetniki in ustvarjalci unikatnega oblikovanja na javnem mestu najdemo neposredni stik z občinstvom, kupci svojih del pa tudi marsikatero sodelovanje v smeri razstavne ali poslovne dejavnosti.
Čez noč odrezana možnost organizacije tovrstnega umetniškega delovanja, je seveda velika izguba za nas, akterje in za okolje, ki ga s tem bogatimo ...
Kakšen je tvoj delovni dan sedaj v krizi v primerjavi s tistim prej?
Moj delovni dan se zaradi predpisane osamitve in začasne omejitve gibanja po državi sploh ni spremenil, saj v veliki večini v vsakem primeru delam od doma, projekti in dogodki, ki pa bi potekali v drugih prostorih, pa so itak odpadli.
Zaradi umanjkanja teh aktivnosti mi je sicer ostajalo več časa in predvsem miru za posvečanje lastni produkciji, promoviranju svojega dela na družbenih omrežjih, raziskovanje del drugih avtorjev, branje literature in podobno.
Hkrati s splošno javno krizo so se mi zgodile določene spremembe tudi čisto na osebni ravni, saj sem se že nekaj mesecev prej, zaradi materine hude bolezni, začasno preselila s Krasa nazaj v rodno Celje, tu skrbela zanjo in si seveda tudi "atelje" preselila kar sem, saj kljub vsemu hudemu nisem želela prekiniti stika z delom, ki me osvobaja, osrečuje, da ne govorim o tem, da je to tudi edino, kar mi prinaša sredstva za skromno preživetje. Kljub spremembam, ki so doletele moje življenje, so namreč še vedno občasno prihajala naročila kupcev mojih del, kar mi je prinašalo normalnost v sicer stresno situacijo. Potem je mama umrla, stanovanje z vsemi stroški je ostalo in jaz z "ateljejem" vred v njem, prišla je prepoved gibanja in karantena in brez velikega filozofiranja sem se odločila, da nastalo situacijo izkoristim kar najbolje.
Večja količina samotnega časa, osama in obilica prostora mi omogočajo, da se dejansko po ves dan lahko posvečam samo svojemu delu. Hkrati sem tu v okolju, kjer imam bistveno več možnosti za redne stike z umetniškimi kolegi in v taki situaciji se odpirajo nove ideje na novih poljih delovanja.
“Če država ne zagotavlja kulturnim institucijam dovolj velikega deleža proračuna za osnove - torej odkupe umetniških del, razstavnine, produkcijske stroške programskih projektov - skratka vse, kar posredno prinaša umetnikom možnost dostojnega preživetja, ne moremo govoriti o tem, da "država kulturo podpira".”
Ali že razmišljaš, kako bo v prihodnje po krizi, se morda že pripravljaš na nove projekte?
Vsekakor ves čas polna energije delam in delujem in pripravljam tako osebne projekte kot tudi nekaj sodelovanj. Prav z umetniki, ki delujejo v Celju, zadnje tedne pripravljamo konceptualni dogodek "Vstop prost", ki bo letos sicer potekal že 20. leto zapovrstjo, letos pa se ga lahko na svoje veliko veselje, zaradi bivanja tukaj, dejansko tudi polnokrvno udeležim in ga sooblikujem. Letos smo se odločili za delo, ki bo reflektiralo naše skupno delovanje in bomo nastopili v obliki "umetniškega organizma" z akcijo, ki naj opozarja na enakopraven obstoj in nujno sobivaje umetnosti v širši družbi. Na "Vstop prost 2020" vas že sedaj lepo vabim. Dogodek bo potekal v soboto, 13. 6. 2020 med 10. in 12. uro v centru mesta.
Hkrati seveda že dlje časa delam za večjo samostojno razstavo v Kosovelovem domu v Sežani, ki bo letos konec avgusta, moje trenutno celjska "umetniška rezidenca" pa mi je prinesla nove znance in priložnosti za nova sodelovanja na umetniškem področju in tako na pobudo ustanoviteljice Artoteke Tanje Čajavec pripravljam prav v kratkem, že 15. 6. 2020, prvo javno predstavitev mojega dnevnega "aktivističnega" projekta serije kolažev z delovnim naslovom "Burning_desire_project". Gre za priložnostni, dnevniški umetniški projekt, ki združuje vsakdanje kadilske užitke z razmislekom o podobah, umetnosti, medijih, propagandi, grehu in pokori, ustrahovanju, nadzoru in o zdravem razumu.
Razstava bo v Centru Noordung v Vitanju in bo hkrati prvi, krstni projekt novega "gibanja" v tem zavodu - vzpostavitve redne razstavne dejavnosti del sodobnih avtorjev.
Avgusta me čaka še umetniška akcija "Hiša na hribu", skupinski umetniški projekt, kjer v okolici Medvod, v srcu Polhograjskih dolomitov ZavodCCC organizira dogajanja, ki povezujejo naravo in umetnost, najrazličnejše umetniške prakse in sodobno umetnost prestavlja iz galerijskega v naravni ter pretežno ruralni prostor.
Ukrepi samozaposlenim v kulturi so se že začeli izvajati, so se kakorkoli dotaknili tudi tebe? Se ti zdijo ukrepi primerni ali bi bilo po tvoje bolje kako drugače?
Glede na moj "nevidni" status se mene osebno ti začetni, ukrepi premostitvene (socialne) narave, ki so bili namenjeni samozaposlenim v kulturi, niso dotaknili. Tudi sicer je jasno, da so ti začasni ukrepi (plačilo prispevkov samozaposlenih in nekakšno pavšalno povračilo za izpad dohodka) "gasilska akcija", torej urgentna pomoč zaradi ogrožene eksistence.
Kritična sem do dejstva, da se boj za tovrstne ukrepe na vlado ni najprej obrnilo Ministrstvo za kulturo, ki je vendar v funkciji zastopnika vseh kulturnih delavcev in nacionalni "varuh kulture", pač pa so se ti ukrepi začeli dogajati zgolj zaradi zavzetega in neumornega dela nekaj posameznikov, ki so v FB skupini "Pomoč samozaposlenim v kulturi v času epidemije", ki je namenjena dialogu, informiranju, opozarjanju in oblikovanju predlogov o potrebnih ukrepih in načinih podpore za samozaposlene in prekarce v kulturi v času (post)epidemije Kovid-19, zbirali naša pričevanja, predloge in jih v obliki konkretnih predlogov in zahtev odločno naslavljali na pristojno ministrstvo oz vlado. Gre za skupino ljudi, ki niso več vsi samozaposleni, delujejo pa v polju kulture in še predobro poznajo eksistenčno in ustvarjalno negotovost kulturnih poklicev in so bili pripravljeni vložiti ogromno časa in energije v to, da so za vse nas pripravili predloge za programe pomoči in nas zastopali namesto institucije, ki bi to prva morala storiti!
S tega naslova prihajajo novi in novi predlogi za izboljšanje položaja samozaposlenih v kulturi, ki segajo nad urgentno "gašenje požara" zaradi ogrožene eksistence posameznikov, oblikujejo se stališča, ki bi morala postati obvezen del premisleka naše vlade, kaj nam kultura sploh pomeni in koliko je država pripravljena vlagati vanjo.
Miha Zadnikar, Urška Jurman, Andrej Srakar, Petja Grafenauer in Beti Žerovc so v tem času pripravili že tretji sveženj konkretnih pobud, predlogov in rešitev za izboljšanje stanja samozaposlenih v kulturi in razvoja kulturnih dejavnosti nasploh in ga naslovili na MzK v imenu nas vseh. Na tem mestu bi jim rada izrazila veliko zahvalo.
Gre predvsem za to, da je najprej potrebno zagotoviti dobro okolje, kjer se kulturne dejavnosti sploh lahko kvalitetno razvijajo. Solidarnostna pomoč pri plačilu prispevkov je ena stvar, pogoji za delo, ustrezni mehanizmi, ki bi omogočali pravično vrednotenje umetnikovega dela, vzpostavitev prostorov, kjer mu je delo sploh omogočeno in iz tega izhajajoč razvoj kulturne dejavnosti pa nekaj drugega. In tu se je potrebno ustaviti ter resno začrtati nekatere smernice, ki bi pomenile razvoj v smeri prosperitete.
Dokler država namreč v kulturne zavode redno vlaga samo v obliki, ki omogoča zaposlitve tam zaposlenim in pokrivanje infrastrukturnih ter organizacijskih stroškov, za programski, vsebinski del in za plačila avtorskih dohodkov kulturnikov, ki vsebino nekemu zavodu sploh prinašajo, pa sredstva samo krči in opozarja na "stiskanje pasu", namreč ne moremo govoriti o normalnih in dostojnih pogojih za preživetje kulturnih delavcev in dejavnosti.
Če država ne zagotavlja kulturnim institucijam dovolj velikega deleža proračuna za osnove - torej odkupe umetniških del, razstavnine, produkcijske stroške programskih projektov - skratka vse, kar posredno prinaša umetnikom možnost dostojnega preživetja, ne moremo govoriti o tem, da "država kulturo podpira".
"Socialna" pomoč v času krize, s katero se Ministrstvo za kulturo v svojih pičlih odgovorih na vprašanja in pobude zainteresiranih kulturnikov in javnosti hvali, še zdaleč ni edino, kar naj država za obstoj kulture stori. Kajti ravno kriza zaradi epidemije je razkrila boleča dejstva: večina samozaposlenih v kulturi životari, večina jih nima dovolj velikih dohodkov, da je mesečna obveznost plačila socialnih prispevkov ne bi resno eksistenčno ogrozila! To je dokaz, da so pogoji za delo in honorarji tako uborni, da povprečnemu samozaposlenemu mesečno ne ostane niti toliko, da bi lahko v primeru izpada dela zaradi bolezni, naravnih nesreč ali epidemije, svoje obvezne socialne prispevke brez težav poravnal.
Samozaposleni, v primerjavi z zaposlenimi v javnem sektorju npr., tudi ne dobivajo nadomestil za bolniško odsotnost za prvih 30 dni, ne dobivajo regresov in nikakršnih nadomestil "za čakanje na delo" v času, kot je bila ta kriza! In če v samozaposlenem prekarstvu ni dela, tudi zaslužka ni, obveznosti do države pa ostajajo ne glede na vse.
To so področja, ki jih je treba nujno preveriti in zastaviti rešitve v smeri tako eksistenčnih rešitev kot tudi rešitev v dobrih, dostojni in varnih pogojih za delo vseh samozaposlenih.
“Verjamem Antigoni in verujem v moč družbenih gibanj za napredek, za boljši svet posameznika in vse družbe. Kljub temu, da zna biti narava mojega dela individualistična, verujem v kolektivizem in ga potrebujem.”
Kaj so po tvoje prednosti in kaj slabosti statusa samozaposlitve v kulturi, sploh sedaj v času zdravstvene krize, ki se preveša v eksistenčno?
S svojega stališča lahko govorim najprej o prednostih, saj narava mojega dela sama po sebi zahteva in hkrati omogoča raznovrstnost, raziskovanje, različne pristope in različna duhovna okolja tudi različno količino in intenzivnost ukvarjanja s posameznim projektom. To pa status samozaposlenega omogoča, saj si v bistvu sam svoj delodajalec in zaposlen in dejansko sam iščeš delo ali kreiraš nove prostore zanj, hkrati pa imaš tudi priložnost za premike med različnimi področji kulturnega udejstvovanja, kar bi bilo za človeka, zaposlenemu v eni instituciji, verjetno nemogoče. Z mojega trenutne osebnega položaja bi bil uradni status samozaposlene bolj ugoden tudi in predvsem zato, ker bi imela več možnosti za sodelovanje na kakšnih razpisih oz. pri projektih, da ne govorim o tem, koliko "dražji" smo za delodajalca mi, ki delujemo po avtorskih pogodbah, na primer. Ali drugače, ko svoja manjša dela oz. umetniške dekorativne predmete občasno prodajam kot "osebno dopolnilno delo", plačam bistveno več davka in imam bistveno manjši procent priznanih normiranih stroškov, kot če bi to počela kot samozaposlena z s. p. statusom.
Hkrati pa je v primerjavi s statusom zaposlenih, vsak samozaposleni v bistveno slabšem položaju, kar se tiče nadomestil za bolniško odsotnost in drugih pravic iz naslova delovne zakonodaje, o čemer sem več povedala že v prejšnjem odstavku. To ni težava samo v trenutnem kriznem času, pač pa so to vsakodnevne življenjske težave, saj gre za neenakopraven položaj v osnovi.
Kako bi komentirala kulturo in umetnost v času izolacije? Si sploh lahko predstavljamo, da umetnosti v teh trenutkih ne bi bilo: brez knjig, glasbe, filmov … Pa vendarle je tudi to umetnost, ali splošna javnost vidi v tem kulturni doprinos?
Na to vprašanje pravzaprav težko odgovorim, saj je stik s kulturo moje življenje kakorkoli že obrnemo. Predstave, kakšen bi bil svet (ne gleda na korono, ebolo, HIV, ošpice ali borzni zlom …) brez človeškega ustvarjanja in umetniškega dotika si ne znam pričarati in si je pravzaprav niti ne želim. V človeku potreba, da skozi jezike kulture in umetnosti deluje oziroma jo potrebuje, živi verjetno od "stvarjenja sveta", če lahko karikiram.
Mislim, da je potrebno to vprašanje nasloviti na ljudi, ki so trenutni odločevalci usode duhovnega, kulturnega razvoja tega sveta in naše države in tistim, ki se jim zdi kultura neka samoumevna, zabavna vsebina, ki "polepša življenje". Tistim, ki nasedajo populizmom o "parazitih, prisesanih na državne jasli" o "brezdelnežih, ki živijo na račun države" in vsem tistim, ki umetnost zavračajo, ker "je ne rabijo in ne razumejo in po dolgem dnevu rabijo samo malo sprostitve".
Veselilo bi me, če bi na tako vprašanje resnicoljubno odgovorili ljudje, ki so sposobni izrabiti pozicijo moči in o kulturi kot "strošku na ramenih ljudstva" v javnosti sarkastično izjavijo tole: "Verjemite v svobodno umetnost, ki se razvija skozi prosto-tržni kapitalizem. Le taka bo pokazala svojo pravo vrednost. Vrednost transcendentalne vse-človeške estetike. Estetike, ki so jo ljudje pripravljeni plačati s svojim denarjem. To je prava, nekontaminirana umetnost. Medtem ko se bomo na tem pozabljenem koščku zemlje za zmeraj spraševali, zakaj nekemu povprečnemu slikarju, arhitektu ali režiserju država plačuje prispevke za pokojnino, medtem ko si jih morajo vodovodar, mizar in elektroinštalater plačati sami. So pač manj pomembni v širšem oziru obstanka našega naroda, bi rekla elita. Brez vodovoda, pohištva in elektrike že gre, brez umetnosti pa človeku otopi duša." Gre za izjavo človeka, ki je kot uradnik zaposlen na kulturnem ministrstvu.
“Najprej je potrebno spremeniti odnos in percepcijo, ki žal vlada v družbi: da so "oni" in smo "mi". Uradniki v institucijah oblasti bi se morali zavedati, da so uradniki in ne kreatorji kulturne politike. Minister bi se moral zavedati, da je odgovoren za "svoj" sektor, da je s svojo funkcijo zastopnik VSEH nas, delujočih ustvarjalcev in poustvarjalcev v kulturi. On bi moral biti naš glas in ne naš grob. Vsak minister bi se moral za svoj sektor zavzemati, biti del njega kot njegov zagovornik.”
Si redna obiskovalka protestov, ki se v zadnjem času odvijajo proti aktualni vladi. Kaj meniš, da je tvoj osebni delež pri vsem tem skupaj? Imaš upanje, da se bo tudi na Ministrstvu za kulturo začelo odvijati kaj v prid umetnikom in kulturi na sploh, trenutno je situacija precej slaba. Na eni strani MK trdi, da so naredili veliko, a je dejstvo, da nekateri v kulturi nimajo za preživetje. Kako bi komentirala trenutno stanje v naši državi in kako bi spodbudila ljudi, da so spremembe nujne? Morda: kaj je tisto, kar bi se moralo konkretno spremeniti?
Res je, udeležujem se protestov in akcij. To čutim kot dolžnost, to je v meni in je v meni od nekdaj bilo. Nisem pravičnik, verjamem pa v prav.
Verjamem Antigoni in verujem v moč družbenih gibanj za napredek, za boljši svet posameznika in vse družbe. Kljub temu, da zna biti narava mojega dela individualistična, verujem v kolektivizem in ga potrebujem.
Verjamem, da je fizična prisotnost v akcijah in na protestih pomembna. Sama občutim vibracije množice ljudi, zbranih na javnem prostoru, združenih v ideji boja za skupno dobro kot nekakšno potrditev, da življenje ima smisel, če nas vodijo ljubezen, strast, moralna načela, empatija.
Hkrati so trenutni protesti oziroma akcije velika in čudovita priložnost, da se ljudje vidimo, slišimo, srečamo. Včeraj sem bila spet v Ljubljani, pred kulturnim ministrstvom in po končani akciji v organizaciji "Aktiva delavk in delavcev v kulturi" na ulici se nas je nekaj bivših sošolcev, prijateljev, kolegov, članov FB skupine "Skozi oči prekariata" zasedlo omizje v bližnji kavarni in nadaljevalo z diskusijami, izmenjavo mnenj iz izkušenj do poznega večera. To ni zgolj druženje ob klepetu, dejansko skozi te priložnosti drug drugemu odpiramo obzorja, spoznavamo možnosti novih poti, se medsebojno spodbujamo in krepimo občutek, da drug drugega potrebujemo in da je samo v povezovanju, medsebojni podpori in spoštovanju prava pot. Želela bi imeti upanje, da bo Ministrstvo za kulturo kdaj postalo institucija, ki ne bo bila bitk s temi, zaradi katerih sploh obstaja, pač pa iz nekakšnega političnega podaljška vsake trenutne vladne garniture dejansko postalo to, kar mu bi moral biti edini pravi namen: zavzemanje za kulturo v tej državi, strokovno (in ne politikantsko!) vodenje kulturne politike, zaščita kulturne dediščine in temelj za razvoj kulturne sodobnosti, da o vizionarstvu, prepotrebnem za ta sektor, niti ne govorim!
Najprej je potrebno spremeniti odnos in percepcijo, ki žal vlada v družbi: da so "oni" in smo "mi". Uradniki v institucijah oblasti bi se morali zavedati, da so uradniki in ne kreatorji kulturne politike. Minister bi se moral zavedati, da je odgovoren za "svoj" sektor, da je s svojo funkcijo zastopnik VSEH nas, delujočih ustvarjalcev in poustvarjalcev v kulturi. On bi moral biti naš glas in ne naš grob.
Vsak minister bi se moral za svoj sektor zavzemati, biti del njega kot njegov zagovornik.
“Sicer pa umetnost deluje, dela, proizvaja in nič drugega ni potrebno kot to, da se jo jemlje resno, da se jo konzumira in da se zanjo dostojno plačuje. Ne solidarnost - spoštovanje je prava beseda! “
Umetnost je zrcalo družbe, kakšno podobo ji kaže sedaj? Razumeš svoje delo kot družbeno aktivistično?
Umetnost seveda je zrcalo družbe zdaj in je vedno bila. Umetniška dela so tista, ki so mnogokrat edini ostanki "zapisov" o nekem zgodovinskem obdobju, osebah, dogodkih - poleg umetniške vrednosti imajo nemalokrat zgodovinsko, dokumentarno vrednost, že če se ozremo v zgodovino umetnosti. Sodobna umetnost se je v prejšnjem stoletju osvobodila dokumentarizma oz. funkcije ikonoklazma, propagande ipd. in zaživela svoje avtonomno življenje.
A spet ne sobiva vedno "sama s sabo", pač pa živi znotraj nekega časa in prostora, ki jo nemalokrat formalno oz. vsebinsko oblikuje ali sooblikuje, lahko tudi definira njen pomen.
Kakšno zrcalo družbi kaže umetnost sedaj? Odvisno od umetnika, ki zrcalo drži. Nekatere med nami močno inspirirajo zunanji vtisi, še posebej dogajanje v družbi, sociološki fenomeni, jezik, pojavi množične kulture, politično dogajanje - in zato so naša dela velikokrat dejansko inspirirana s tem zunanjim segmentom sveta, prekanalizirana skozi našo lastno percepcijo, prevedena v likovni jezik in postanejo objekti našega izražanja, ogledala, ki odslikujejo naša osebna načela, moralne vrednote, vrednostne sodbe, kritike ali oboževanje, pripadnost nekemu "zunanjemu" pojavu.
Zame je likovni jezik, s katerim seveda kot slikarka v glavnem operiram, eden od jezikov, skozi katerega "vam" pripovedujem. Ker sem izrazito "družbeni" človek in me pojavi, odnosi, svetovi z in med soljudmi zanimajo, govorim o tem. Skozi svoje delo se tudi sama posvečam analizi posameznih fenomenov, se izprašujem, kako bi jih naslovila, zakaj me privlačijo ali odbijajo, zakaj je vredno o njih govoriti. Ko se ukvarjam s tovrstnimi projekti - skratka nekimi referencami, parafrazami, raziskovanji pojavov "zunaj", uporabljam tudi materiale, ki od tam prihajajo, vsakdanje predmete, ki me dejansko obdajajo tako kot pojavi. Cigaretne škatle z napisi, izrezki iz dnevnih časopisov, ostanki ovojnega papirja, grafizmi, izrezki - čisto običajne vsakodnevne stvari pač. Ki pa, prevedene skozi moj izraz, v obliki nekega kolaža, npr. izražajo moje kompleksnejše mnenje ali dojemanje tega sveta.
Sama čutim potrebo o družbenem aktivizmu, zato so moja dela, hote ali nehote, na koncu vedno take narave. Tudi, ko se lotim kake povsem intimne teme, kopanja po lastnih čustvih, izpovedi o sebi, se na koncu zgodi, da se zalotim, da tudi skozi najbolj intimno zgodbo želim povedati še nekaj o družbi, v kateri je za zgodba nastala.
Proti temu se ne mislim boriti, ker nima nobenega smisla - to sem pač jaz, ki verujem v poslanstvo Sofoklejeve Antigone.
“Družba na sploh pa z nami nima kaj biti "solidarna". Mi SMO enakopraven del družbe, ne neka nebogljena bitja, ki rabijo "solidarnost". Morda se sliši radikalno, a pravi odnos družbe do umetnosti (in vsakega drugega segmenta družbe) nastane takrat, ko ni "nas" in "onih", ko je umetnost v družbi tretirana kot polnopravna entiteta. Kot šport, turizem, gospodarstvo in vse ostalo.”
Kakšen občutek imaš glede prihodnosti umetnikov in kulture v Sloveniji na sploh? Meniš, da bo publika še aktivneje zahajala na kulturne dogodke, ko bo to mogoče?
Tudi na to vprašanje bi lahko odgovarjala na nekaj straneh ali pa obstanem v ne-vednosti že v začetku. Ne vem, kaj bo.
Moji občutki so vezani itak predvsem na moje notranje stanje duha. Trenutno je to lepo, dobro, leteče, vidim vrhove sveta in kozmos! Tega seveda ne pogojuje ne materialna in ne družbena ne-perspektivnost, pač pa ... Ne vem ... Vera. Upanje, notranji mir, zaupanje vase, sožitje same s sabo, ki ga občutim v delu in ob sodelovanju, kolektivizmu s sebi dragimi ljudmi.
Predvsem mi je tuja ideja sprijaznjenosti, vdanosti v usodo, prilagajanju na "lahko bi bilo še slabše". Pa dejansko v materialnem smislu živim iz tedna v teden in niti ne sanjarim o nekih projektih, za katere bi rabila sredstva, ki jih še dolgo ne bom imela. Vendar mi morda ravno to, ta odpor in prezir jadikujoče mlačnosti, daje neko moč, drznost, tudi realno "ponižnost", da v pravem trenutku povprašam za nasvet, za pomoč, morda mi ravno ta krhek položaj negotovosti daje "krila"? Kdo ve. Vsekakor si upam živeti in si želim živeti in delati vse, kar mislim, da "moram", da je "prav".
Kar se tiče odnosa javnosti do kulturnih dogodkov, imam v bistvu dve nasprotujoči mnenji, oziroma ugibam v dveh smereh ... Veliko časa, veliko ponudbe na internetu v času karantene je zagotovo povzročilo, da so bili ljudje, ki sicer ne zahajajo redno na kulturne dogodke, veliko bolj soočeni z različnimi oblikami kulturnega dogajanja, kot bi bili sicer. Svoje so dodala "korona" javljanja kulturnikov, brezplačni koncerti od doma, brezplačne projekcije filmov, posnetkov predstav ... Glasbeniki so muzicirali z balkonov, prek spleta smo lahko od znotraj "videli" muzejske in galerijske zbirke - možnosti je bilo veliko.
Pa vendar se sprašujem, koliko tistih, ki jih sicer kultura ne zanima toliko, da bi v "fizičnem svetu" obiskovali dogodke, bo morda po tej izkušnji spremenilo svoje vzorce in zadeve, ki so bile trenutno del medmrežne ponudbe, obiskalo tudi v fizični obliki.
Zdi se mi namreč, da ljudje ta dva svetova ločujemo, da se zadovoljimo s tistim, kar je na voljo na TV in ločeno s tistim, kar najdemo na internetu in posebej s tistim, ker se dogaja na terenu in kar je treba obiskati in posebej plačati.
Domnevam, da bodo in bomo hlastno planili na "žive" kulturne dogodke predvsem vsi, ki smo to počeli že do sedaj, ker to pač potrebujemo ... Ritual odhoda od doma, živi stik z ustvarjalci in ambientom, vse to.
Kdor pa se je zdaj zadovoljil s tem, da "je bilo fino spotoma videti še koncert DanD ali Kralja Ojdipa na netu" pa mislim, da bo pri tem tudi ostal in bo po mojem kvečjemu pogrešal internetne prenose in projekcije ali se bo celo jezil, zakaj jih zdaj več ne vidimo zastonj. Morda se motim, morda pa ne. Ne vem.
Sama kot ustvarjalka uporabljam vse razpoložljive medije, družbena omrežja in fizične razstave in dogodke. Nekatere stvari že zasnujem tako, da so nekako smiselne in najbolj učinkovite kot internetni dogodek, druge so vezane bolj na fizično prisotnost predmetov in gledalcev. Zgolj fotografska dokumentacija neke likovne razstave, objavljena v virtuali pa seveda nikakor ne more nadomestiti ogleda v živo. Kdor se zadovolji s tem, tudi na živo razstavo ne bo šel, ker "je že videl na netu". Kdor pa je že pred korono rabil živi stik z umetnino, ga bo rabil tudi vnaprej ...
Pozdravljam pa projekte, ki so bili ustvarjeni v tem času, ne zgolj za "zabavo ljudem", ali kot dokumentarni prikaz nekega umetniškega, živega, projekta, temveč kot nova možnost, nova platforma, ko se je čas fizične odsotnosti iz prostorov ustvarjalno prestavil v nove oblike delovanja. Ena takih dobrih zadev je bila spletna FB dražba manjših umetniških del "Pimp my Wall", ki je dejansko obstajala nekaj tednov samo na FB platformi in se tudi širila oz. propagirala z orodji, lastnimi družbenim omrežjem.
Zelo smiselno in zelo uspešno! Ne zanašam pa se na to, da bo prišlo kaj več gledalcev na umetniške razstave samo zato, ker zdaj 3 mesece pač ni bilo razstav, daleč od tega.
Kako lahko ljudje umetnikom in kulturnikom, samozaposlenim te dni najbolj pomagajo?
O solidarnosti "družbe do umetnikov" pa sploh ne želim izgubljati besed. Solidarnost pomeni pomoč drug drugemu, ko je nekdo v stiski, drugi pa mu lahko pomaga - in obratno, če pride do tega. To se dogaja v situacijah, ko nekoga doleti izguba, nesreča, nenadejana situacija, ki je ne moremo predvideti in nas ogroža. Takrat potrebujemo medsebojno solidarnost brez predsodkov. Solidarni smo recimo umetniki med samo, ko poskušamo nesrečo enega izmed nas ublažiti tako, da zanj nekaj storimo.
Družba na sploh pa z nami nima kaj biti "solidarna". Mi SMO enakopraven del družbe, ne neka nebogljena bitja, ki rabijo "solidarnost". Morda se sliši radikalno, a pravi odnos družbe do umetnosti (in vsakega drugega segmenta družbe) nastane takrat, ko ni "nas" in "onih", ko je umetnost v družbi tretirana kot polnopravna entiteta. Kot šport, turizem, gospodarstvo in vse ostalo.
Takrat, ko se ljudem zdi enako potrebno oditi v gledališče in zaželi kupiti kakšno likovno delo, kot pa razmišljati o garderobi, potovanju in športnih rekvizitih, takrat se bomo začeli resno pogovarjati. Solidarni pa ste lahko z mano kot osebo v življenjski stiski, ko bom to potrebovala. Takrat vas bom prosila za solidarnostno pomoč.
Sicer pa umetnost deluje, dela, proizvaja in nič drugega ni potrebno kot to, da se jo jemlje resno, da se jo konzumira in da se zanjo dostojno plačuje. Ne solidarnost - spoštovanje je prava beseda!
Draga Mojca, najlepša hvala za tvoje misli, ostani dobro!
Intervju je na daljavo potekal 3. junija 2020.
Mojca Senegačnik, teci punčka, teci, 2019, oglje in sukanec na platnu, 75 x 75 cm, cena: 678,00 eur.
ZA KULTURNICE IN KULTURNIKE, KI POTREBUJETE POMOČ: https://solidarniskulturo.org/
Na tej strani najdete vse informacije, prijava je enostavna, obravnava hitra,
prejeta sredstva neobdavčena.
DONACIJE ZA NAJBOLJ OGROŽENE V KULTURI:
Rdeči križ Slovenije - Območno združenje Ljubljana
Tržaška cesta 132, SI-1000 Ljubljana
DELAVSKA HRANILNICA D. D.
IBAN: SI56 61000 11 22 33 44 82
(OBVEZNO!) SKLIC ALI REFERENCA: SI00/16-03-2020