Natalija Šeruga Golob (1971), samozaposlena ustvarjalka na področju kulture (slikarka). Leta 1999 je diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (BFA), kjer je leta 2003 tudi magistrirala (MFA).
CRÉDO
Sem kulturna delavka, vizualna ustvarjalka, slikarka. Zadnjih dvajset let razvijam slikarski model, ki se sklada s temeljno strukturo sveta, v kateri je transformacija stalnica in je konec pogoj novega začetka. Slikarski model, ki ga razvijam, temelji na pradavnem in večnem v vizualnem ustvarjanju. Ustvarjanje mi pomeni ritual, most med realnim in transcendentnim. Ritual kot standardizirano, ponovljivo vedenje, ki me poveže s pojmom transcendentalnega. Če predpostavljam delitev realnega in imaginarnega sveta na dva pola: sveto in profano (kot dve absolutno različni resničnosti) mi ritual ustvarjanja predstavlja most med tema dvema svetovoma. Umetnost je stvar duha in njeno poslanstvo je približevanje smislu življenja. Ni mistike, sem davno tega blasfemično zapisala v slikarski dnevnik. Mysterium velja za začudenje nad nadnaravnim, iracionalnim. Misteriozno je tisto, kar je in ostane vseskozi in v vsakem primeru nerazumljivo. (O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati. / Wovon man nicht sprechen kann, daruber muss schweigen. - Ludwig Josef Johann Wittgenstein) Temeljnih filozofskih resnic se lahko le dotaknemo, le nakažemo, jim zgolj prepustimo prostor v katerem se naselijo ter se razkrijejo same od sebe. Zato se mističnega kot temeljne struktura sveta le dotaknem in prepustim prostor, da se razkriva samo. Vizualni in verbalni jezik se nikakor in nikoli povsem ne prekrijeta. S tem, ko svet razkosamo na razne metajezike jezike, ga približno definiramo in spoznavamo ter se približujemo spoznanju sveta in s tem spoznavanju samega sebe.
Slikarska platna z vidnimi šivi šivam na kovinski podokvir. S takšnim nosilcem slike želim vzbuditi asociacije na staro, pradavno, arhaično. Od kar pomnim, se v delu osredotočam na čas, minevanje in razkroj. Tega ne upodabljam kot motiv, temveč postaja v zadnjih letih del moje slikarske prakse. Tehnologijo slikanja dobesedno prežemam z uničevanjem. Nanešeno barvo odstranjujem na način, da prepustim materialu, da sam odkrije ali zakrije dele slike. Ta korak uničenja oz. izginjanja podobe, običajno, a zagotovo naredi čas. Zadnja leta sama, z zadnjim slikarskim posegom, preuredim čas, ga skrčim, pospešim in skoncentriram v slikarski postopek. Minevanje, preobrazba ni le odgovor na »Kaj je upodobljeno?«, ampak tudi odgovor na »Kako je upodobljeno?«. Na slikah tako ustvarjam minulo v sedanjosti.
Pri ustvarjanju videa je zelo podobno kot pri ustvarjanju slik. S svojimi shranjenimi video ali fotografskimi posnetki se v nekem trenutku začnem igrati, iščem tisto, kar slutim. Med ustvarjanjem gradim most preko, v neznano in novo.
“Trdno sem prepričana, da umetnost poganja napredek človeka, družbe in iz posameznika dela boljšega človeka.”
Natalija Šeruga Golob, samozaposlena v kulturi - slikarka
Natalija, v svojih delih se dotikate minljivosti, smrti, neoprijemljivega, metafizičnega, a se zdi, da ste absolutna optimistka tudi v »trdih časih«. V intervjuju za Večer ste v začetku marca omenili, da tudi jamrati ne želite, saj v določeni situaciji najdete priložnost tudi za tisto delo, za katerega morda prej ni bilo časa. Kako ste preživeli dobra dva meseca karantene, so jo spremljale skrbi?
Če, in ko se ozrem nazaj, je zame čas karantene brezčasen mehurček poln praznine in tišine. V tem času sem razen preživljanja nujne ustvarjalne faze akumulacije, tudi posodobila spletno stran. Spletna stran www.natalijaseruga.si je posodobljena s fotografijami zadnjih slikarskih del Vestibul (nedokončano), s fotografijami razstave Vestibul, z dodanim videom Vestibul in z izbranimi besedili. Dodana besedila imajo fokus na temo, ki je bila prisotna v mojih mislih med ustvarjanjem zadnjih del v ateljeju. Ta besedila nikakor niso razlaga ustvarjenega dela, temveč so nekaj, kar razširja, odpira še drugam. Spletna stran ni le predstavitev ustvarjenega dela, ampak je natančen arhiv za večino ustvarjenega v zadnjih dvajsetih letih. Hkrati je spletna stran ustvarjanje digitalnega miljeja za moje materialno delo. Verjamem da tako slike, razstave, video, besede posegajo v, in ustvarjajo še nek novi, drugi prostor. Seveda vsega tega ne bi bilo brez mojega ljubega soproga Milana Goloba.
Ste umetnica, za katero bi bolj veljal termin, da jo živite, ne le ustvarjate. Navdihujejo vas tudi druge umetnostne zvrsti, prav tako zgodovina umetnosti. Kako vas umetnost osebno polni z upanjem, sploh v tako negotovih časih? Iz vsakega časa se lahko človek česa novega nauči … Od kod črpate navdih za osebne premisleke?
O tem, da me že od nekdaj, od kar pomnim poživlja, oživlja stik z umetnostjo ni dvoma, in to ne glede na okoliščine. Lahko so srečni ali nesrečni časi, tako je. Se ne sprašujem zakaj in kako. Je dejstvo, kot je dejstvo, da za preživetje telesa potrebujemo energijo. Za preživetje potrebujem stik z umetnostjo.
Navdih pride z aktivnostjo, delom, vloženo energijo. Ko v nekaj vložiš pozornost, zagotovo pride tudi navdih. Pride med delom tiho in počasi ali kot strela z jasnega. Ker je veliko moje pozornosti fokusirane v umetnost, pride navdih tudi iz nje. Imam srečo, da je moje, najino življenje prežeto z umetnostjo. Vsak dan znova se trudim, vlagam napor, bijem bitke sama s seboj, da vsak dan znova ozavestim, da ima umetnost prednost pred »nujnimi, koristnimi, pričakovanimi« vsakdanjimi opravili. Umetnost je kot samo poganjajoče kolo, navdihuje, daje vdih in daje izdih.
Se bo ta čas kako čutil ali videl tudi v vaših delih? So v času karantene nastajala platna ali video?
Da, vsak čas, vsaka izkušnja se v nas nekam shrani in počakati je treba, da se ti impulzi, izkušnje, misli, usedejo, prekuhajo in s fuzijo vsega znanega rodijo nekaj povsem novega. Zame je nesmiselno umetniško dekorirati, opisovati, dokumentirati trenutno stanje. Bližje mi je razmišljanje Thomasa Stearnsa Eliota v eseju Tradicija in individualni talent (prevedel Janez Stanek, Cankarjeva založba, zbirka Nobelovci, Ljubljana, 1977, str. 217-225).
V času negotovosti in v povsem novih razmerah je bilo nujno privajanje na nek nov vsakdan. Da nisem zdrsnila preko roba psihične stabilnosti, je bilo potrebno uvajanje neke nove discipline … Bilo je veliko tišine, miru, časa, akumulacije, prebliskov, ki se počasi usedajo. Pojma nimam kam in kako. To je svoboda, ki daje dober občutek. Ne uporabljam prihodnjika za svoje delo. Najprej naredi in nato govori, je načelo, ki mu sledim. Nevarno je govoriti o tem kaj boš in kaj nameravaš …
“V tem čudaškem času izolacije smo se nekateri res zatekli v umetnost, spet drugi so se zatekli v čiščenja in pospravljanje svojega doma, tretji v kulinariko in hrano, kakor kdo … Zase vem, da mi v nobenem, še tako čudnem ali še tako dobrem obdobju, ni živeti brez knjig, slik, podob …”
Že vrsto let se posvečate pedagoškemu delu. Predvidevam, da je to tudi vaš glavni prihodek, ki je seveda v času zdravstvene krize odpadel, saj ste delavnice odpovedali že hitro v marcu. Se je morda v tem obdobju našel kak kupec, kljub temu, da je tudi razstava v Galeriji Murska Sobota morala počakati brez obiskovalcev?
Danes, vizualna ustvarjalka, slikarka v devetinštiridesetem letu, vem da me iskreno denar nikoli ni zanimal, preprosto mi služiti denar ni dovolj velik izziv. Imam zaupanje vase, da ga lahko zaslužim na različne načine. Zame je resničen in velik izziv, da vztrajam in ostajam v ustvarjalni in nori igri v ateljeju.
Ravno pred nekaj dnevi mi je Milan govoril o tem, kako vsi slikarje in vizualne umetnike sprašujejo o zaslužku, o umetniškem trgu, o prodaji njihovih del … Takšnih neumnosti (se oproščam) nihče ne sprašuje filozofov, pesnikov … Saj tudi filozofskega ali pesniškega trga ni in ljudje kar pišejo filozofska dela in kar pišejo poezijo, literarna dela nastajajo, tudi glasbe ne kupujejo posamezniki in sodobna glasba kar nastaja ...
Z možem Milanom Golobom sta oba svobodna umetnika. Vaju kakor koli skrbi za preživetje?
Ne, v materialnem pomenu res ne. O tem, da materialno ne bi zmogla, nisem nikoli dvomila, in zato sva verjetno uspela ostati na svobodi. Zaupam sebi, da bom zmogla, ta pogum, zaupanje je verjetno potrebno, da se zavestno izogneš sigurnosti (v zagotovljeni službi). Zase vem, da potrebujem svobodo, enako kot kruh. Nikoli me ni zanimalo, da bi poučevala umetnost v institucionalni obliki (imeti službo učitelja, profesorja …), zame to tudi ne bi bil uspeh. »Kaj pomeni uspeti v življenju, če ne to, ta trmoglavost iz otroštva, ta enostavna zvestoba: nikoli iti dlje od tistega, kar vas zamamlja tisti dan, tisto uro.« (Christian Bobin: Šibkost angelov, izbral in prevedel Aleš Berger, izbor kratke proze, zbirka Znamenja, Založba obzorja Maribor, Maribor, 1995, str. 40.)
So tudi kateri vaši drugi projekti zaradi trenutne situacije obstali? Ali že razmišljate, kako bo v prihodnje po krizi, se morda že pripravljate na nove projekte, je likovna šola že odprla svoja vrata?
Pandemija in nove razmere so zaprle vrata zadnje razstave Vestibul v galeriji Murska Sobota in ustavile so delo slikarskih delavnic za odrasle.
Ni pa se ustavilo ustvarjalno delo, ki je odvisno zgolj od mene in materiala v ateljeju. Šele, ko imam delo v ateljeju končano, se pogovarjam o razstavah. Razstav nikoli ne prijavljam na razpise za finančna sredstva in tuje mi je govoriti o svojem delu kot o projektu. Nisem vezana na kakršne koli razpise za finančna sredstva mesta ali države za ustvarjalno delo. Svoje ustvarjalno delo financiram sama, seveda pa sem hvaležna, da mi država plačuje mesečne prispevke …
Sami imate status samozaposlene v kulturi od leta 2003. Ukrepi samozaposlenim so se v zadnjih dveh mesecih nekako sicer že začeli izvajati, so se kakorkoli dotaknili tudi vas? Se vam zdijo ukrepi primerni ali bi bilo bolje kako drugače?
Prvič odkar sem samozaposlena, sem se zavedala svojih delavski pravic. Na srečo živimo v delu sveta, kjer že dolgo veljajo pridobljene delavske pravice. Samozaposlena delavka v kulturi sem že dvajset let in v tem času nisem nikoli, niti za en dan koristila bolniške in ne porodniške. Dve in pol mesečno nadomestilo države za izpadli dohodek v času pandemije je delavska pravica. Zahvalna sem vsem borcem za delavske pravice.
Dovolj smo že stari, da vemo, da nas država in politika ne ljubita brezpogojno in ne dajeta daril državljanom.
“Vsak dan znova se trudim, vlagam napor, bijem bitke sama s seboj, da vsak dan znova ozavestim, da ima umetnost prednost pred »nujnimi, koristnimi, pričakovanimi« vsakdanjimi opravili. Umetnost je kot samo poganjajoče kolo, navdihuje, daje vdih in daje izdih.”
Kaj so prednosti in kaj slabosti statusa samozaposlitve v kulturi, sploh sedaj v času zdravstvene krize, ki se pri marsikomu preveša tudi v eksistenčno?
Na srečo še zmeraj vidim veliko več prednosti kot slabosti. Največja prednost je svoboda. Čas pandemije mi je pokazal, da smo tudi kulturni delavci, delavci z delavskimi pravicami in nam pripada nadomestilo izpadlega dohodka. To ni miloščina, ne darilo, to je pravica.
Glede eksistence me ni strah. Čas pandemije mi je pokazal, da zmorem biti še bolj skromna in za življenje ne potrebujem veliko materialnega.
Kako bi komentirali kulturo in umetnost v času izolacije? Si sploh lahko predstavljamo, da umetnosti v teh trenutkih ne bi bilo: brez knjig, glasbe, filmov … Pa vendarle je tudi to umetnost, ali splošna javnost vidi v tem kulturni doprinos?
V tem čudaškem času izolacije smo se nekateri res zatekli v umetnost, spet drugi so se zatekli v čiščenja in pospravljanje svojega doma, tretji v kulinariko in hrano, kakor kdo … Zase vem, da mi v nobenem, še tako čudnem ali še tako dobrem obdobju, ni živeti brez knjig, slik, podob …
Kako lahko umetnost izboljšuje družbo ali posameznike? Umetnost je zrcalo družbe, kakšno podobo ji kaže sedaj?
Trdno sem prepričana, da umetnost poganja napredek človeka, družbe in iz posameznika dela boljšega človeka. Ko je posameznik v stiku z umetnostjo, je v stiku s svojo intuicijo, asociativnim, miselni procesi najdejo nove rešitve, in novo je pogoj človeškega napredka, napredka družbe. Posameznik, ki je v stiku z umetnostjo, je v stiku z zakoni neba (Konfucij), in takrat je v stiku z najboljšim v sebi.
Umetnost kot zrcalo družbe. Ta misel mi je tuja, težko jo komentiram, pomeni mi zgolj to, da se napredek, tehnološki razvoj tako in tako preseli v območje umetnosti, umetnost je mnogo širša in širi polje družbenega. Tehnološki napredek seveda omogoča nove dimenzije umetniškega. Instant kategorija naše družbe se prav tako seli na polje ustvarjenega. Tudi ego, ukvarjanje zgolj s samim seboj se zrcali v ustvarjenih delih. Enačenje vrednosti umetniškega dela z njegovo prodajno ceno je prav tako sodobna kategorija.
Prihodnje občinstvo pa bo brezkompromisno odločilo, kaj od vsega ustvarjenega danes, če sploh kaj, bo ostalo in šlo dalje v prihodnost.
“Trdno sem prepričana, da umetnost poganja napredek človeka, družbe in iz posameznika dela boljšega človeka. Ko je posameznik v stiku z umetnostjo, je v stiku s svojo intuicijo, asociativnim, miselni procesi najdejo nove rešitve, in novo je pogoj človeškega napredka, napredka družbe.”
Kakšen občutek imate glede prihodnosti umetnikov in kulture v Sloveniji na sploh? Menite, da bo publika še aktivneje zahajala na kulturne dogodke, ko bo to mogoče? Bo družba solidnejša do kulturnikov in umetnikov kot je bila pred krizo? Kako sploh izboljšati splošen odnos do kulture v naši družbi?
Glede prihodnosti si ne drznem ničesar napovedovati. Verjetno bo v skladu z vloženo energijo in še v skladu z zakoni neba. Ukvarjam in fokusiram se zgolj na to, kako narediti nove, še boljše stvari v svojem ateljeju.
Iskreno: o publiki, o gledalcih kot ustvarjalka ne razmišljam. Zanima me zgolj tisto, kar poganja mojo kreativnost v ateljeju.
Kako izboljšati odnos do kulture? To je stvar vzgoje, dolgotrajen proces z vzgledi. Vzgledi so najprej starši. Sprememb ne bo, dokler bodo starši s svojim zgledom kazali otrokom, da je najprej nujno potrebno poskrbeti za poln želodec zdrave hrane, za sodobno opremljen dom, hišo, za najnovejše napravice, za potovanja. Nato jim zmanjka časa za branje in denarja za nakup kakšne knjige, ki ni priročnik za kvazi uspešnejše srečno življenje. Zmanjka jim časa, da se v tišini in praznini zavedo, katera vizualna podoba jim je blizu, jih navdihuje in poganja njihov notranji svet. Vzgledi in nato lastne izkušnje, da je vredno in pomembno, da preberemo knjigo, poslušamo glasbo, se potapljamo v vizualno podobo … Le tako se lahko spremeni odnos posameznika in s tem morda tudi družbe do kulture.
Kako lahko ljudje umetnikom in kulturnikom, samozaposlenim te dni najbolj pomagajo?
Nujno je vaše vprašanje potrebno obrniti. Samozaposleni kulturni delavci nismo potrebni miloščine, usmiljenja in pomoči. Smo delavci in kot vsem ostalim delavcem v tem delu sveta nam pripadajo že davno pridobljene delavske pravice (nadomestilo za izpadli dohodek v času epidemije je delavska pravica).
Potrebno je pomagati človeku, ki nima stika s svetom umetnosti. Kajti stik z umetnostjo nas dela človeške, odpira intuicijo, poganja nove misli in napredek, nas dela boljše, bolj človeške. Skozi umetnost lahko posameznik dojame, da je življenje mnogo večje, razsežnejše kot je zgolj, hiša, avto, dobro kosilo, lepi čevlji.
Umetniki niso potrebni pomoči, niti usmiljenja od slepega, gluhega, ne razmišljujočega, nečutečega posameznika …
Draga Natalija, najlepša hvala za vaše misli, vse dobro! Petra
Intervju je na daljavo potekal 15. junija 2020.
Portretna fotografija: Portret Natalija Šeruga Golob, 2020 (osebni arhiv avtorice, 2020)
Na trgu so vsa razpoložljiva dela. Vse fotografije del se nahajajo na moji spletni strani. Cene so od 150 EUR (risba v silikonu) do cen za slike 210 EUR (slike 15 x 18 cm) in do 1900 EUR (slike dimenzije 162 x 133 cm).
VESTIBUL (nedokončano) 1; 2020, akril na platno, 123×105 cm (levo: sprednja stran - desno: zadnja stran).
VESTIBUL (Im Memoriam Avgvsta Fapanni), video, 2019 (11:22).
ZA KULTURNICE IN KULTURNIKE, KI POTREBUJETE POMOČ:
https://solidarniskulturo.org/
Na tej strani najdete vse informacije, prijava je enostavna, obravnava hitra,
prejeta sredstva neobdavčena.
DONACIJE ZA NAJBOLJ OGROŽENE V KULTURI:
Rdeči križ Slovenije - Območno združenje Ljubljana
Tržaška cesta 132, SI-1000 Ljubljana
DELAVSKA HRANILNICA D. D.
IBAN: SI56 61000 11 22 33 44 82
(OBVEZNO!) SKLIC ALI REFERENCA: SI00/16-03-2020