JIM BRIN PAVLICA

Damāqum (akadsko: biti dober, izboljšati se, imeti srečo)

Samostojna razstava

Galerija Media Nox

Odprtje: 18. 3. 2026 ob 19. uri

18. 3. - 9. 4. 2026

Kuratorki: Naja Mlinar in Tina Murenc Cortese 

S prijazno pomočjo GT22.

O umetniku 

Jim Brin Pavlica, znan tudi pod umetniškim psevdonimom neonUFO, se je rodil leta 1993 v Radencih. Umetniško pot je začel za Srednji šoli za oblikovanje Maribor in nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 2025. V svojih delih raziskuje vprašanje identitete in načina, na katerega se človek predstavlja svetu okoli sebe. Ukvarja se z ilustracijo in ustvarjanjem stripov, pri čemer ga zanima predvsem oblikovanje likov (ang. character design). V preteklosti se je s svojimi deli že predstavil na mnogih razstavah, med drugim na dveh bienalih v Murski Soboti (Naključja IV, 2016 in Ekspozicija_024 / Sodobna likovna ustvarjalnost Pomurja, 2024). Sodeloval je tudi pri skupinskih razstavah 111 Src na festivalu CestArt v Gornji Radgoni (2023) in Ljubljana se klanja Pomurju (2024) v Galeriji Vžigalica v Ljubljani. Ustvaril je več knjižnih ilustracij, trenutno pa dela tudi na svoji umetniški knjigi Konstanta. 

 Uvodna beseda

Naslov razstave Damāqum (akk.: biti dober, izboljšati se, imeti srečo) izhaja iz akadščine in vsebuje tudi razlago pomena besede. Izbran je namenoma, saj že sam po sebi nosi idejo spremembe kot notranjega procesa. Razstavljeni projekt izhaja iz večletnega in vztrajnega umetniškega procesa. Kar se je sprva oblikovalo kot raziskovanje vizualnega jezika in likovne podobe, se je s časom razširilo v premišljevanje o identiteti, kontinuiteti in transformaciji.

Avtor zavrača konsistentni umetniški slog kot končni cilj in se zavestno odloča za raziskovanje, preizkušanje in prehajanje med različnimi vizualnimi pristopi. Projekt ob tem ne stremi k zaključeni formi ali dokončni razlagi, temveč ostaja odprt sistem, v katerem je sprememba temeljna vrednota. 

Umetnik se v svojih delih pogosto preigrava z razmerji med digitalnimi in analognimi estetikami ter vključuje reference iz zgodovine umetnosti, popularne kulture, videoiger in osebnega spomina. Te reference so preoblikovane do točke, na kateri prevzamejo vlogo teksture, prostora ali atmosfere. Barva deluje kot ključno izrazno sredstvo, vendar ni uporabljena svobodno ali naključno. Avtor zavestno omejuje barvno paleto in znotraj teh omejitev raziskuje njene izrazne potenciale.

Razstavljena umetniška dela preigravajo pomembno vprašanje, kako široke so meje človeške identitete. Avtor na to vprašanje ne odgovarja neposredno, temveč ga razpira skozi vizualne transformacije lika, ki zavzema vedno novo obliko, a ostaja zvest svojemu notranjemu izhodišču. Čeprav je tematika obravnavana skozi vizualno nekonvencionalne elemente, je njeno izhodišče izrazito človeško in prizemljeno. Dela zato ne delujejo hermetično. Avtor temo raziskuje z izrazito vizualno občutljivostjo in dinamičnimi kompozicijami, ki ustvarjajo napetost med poznanim in tujim, redom in spontanostjo.

V širšem pogledu projekt odpira vprašanje identitete kot nečesa spremenljivega, a hkrati vztrajnega. Razstava tako ne ponuja linearne pripovedi ali enoznačnega sporočila, temveč prostor za razmislek o tem, kako se posameznik oblikuje skozi spremembo in kako prav ta proces postaja njegova najbolj stabilna lastnost. 

T. M. C.

Zrelo ustvarjanje 

V prvem delu razstave se umetnik predstavlja z deli, ki so nastala v njegovem zrelem obdobju. To so dela iz let 2024 in 2025, ko je umetnikov tok ustvarjanja že suveren in izdelan. Slike same nimajo naslovov in so poimenovane zgolj po mesecih in letih, v katerih so nastale. Umetnik namreč vsak mesec upodobi svoj osrednji lik Lubi, ki se pojavlja z nekaterimi stalnimi atributi, ki se navezujejo na umetnikovo lastno identiteto, hkrati pa se iz meseca v mesec spreminjajo slog, tehnika in tudi sam videz lika. Poimenovanje slik zgolj z meseci ustvarja aluzijo dnevniškega zapisa, ki ga umetnik namesto v pisni obliki snuje skozi svoj vizualni govor.  

Slika 2024 12, se sklicuje na znamenito delo The Accolade, ki ga je leta 1901 naslikal britanski slikar Edmund Blair Leighton. V središču slike je Lubi, ki ga v viteštvo povzdiguje neznana figura, s čimer umetnik nadaljuje tematiko srednjeveškega viteštva, ki je tu predelano v fantazijskem »retro« slogu. Ob osrednjem motivu so upodobljena štiri okna, v katerih so v slogu srednjeveških slikanih oken podobe. V teh podobah se umetnik sklicuje na štiri predhodne slike: 2024 8 (levo zgoraj), 2024 9 (desno zgoraj), 2024 10 (levo spodaj) in 2024 11 (desno spodaj). S tem umetnik v eni sliki preigrava idejo identitete, ki se je v obdobju več mesecev spremenila, vendar hkrati v sebi nosi vse predhodne identitete in na podlagi njih gradi svoj trenutni jaz.  

Sliki 2025 7 in 2025 3 sta vrhunec umetnikovega trenutnega zanimanja, raziskovanja in ustvarjanja. Obe zaznamujejo žive barve in viteška tematika, v katerih Lubi odkriva samega sebe in snuje svojo identiteto. Povezovanje umetnika samega z njegovim likom je posebno razvidno iz slike 2025 7, saj je na levi strani upodobljen kip Tri gracije, ki ga je leta 1969 izdelal kipar Ferenc Kiraly in ki stoji v Radencih, rodnem mestu umetnika. 

N. M.

Proces in razvoj 

Drugi del razstave odpira bolj oseben in neposreden vpogled v umetnikovo delovanje. V ospredje stopi proces kot temeljna dimenzija nastajanja dela, ne kot skrita faza, temveč kot njegov neločljiv del. To lahko vidimo pri delu 2025 10 / Nabiralec rož, v katerem so ob končni sliki predstavljeni izseki iz ustvarjalnega procesa: fotografija zidu, ki je služila kot ideja za ozadje, skice in fragmenti kompozicijskih premislekov, ki so postopoma vodili do končne podobe. Končno delo ni rezultat linearnega načrta, temveč odprtega, spontanega procesa. Pri umetnikovem ustvarjanju je prav ta odprtost ključna. Razvoj ni omejen z vnaprej določenim slogom, temveč poteka kot raziskovanje tehničnih, vizualnih in izraznih možnosti. S prehodi med mediji zavestno presega meje ene same, »tipične« forme izraza. Vsaka nova realizacija pomeni tudi nov izziv, do kod lahko razširi lasten umetniški jezik, ne da bi pri tem izgubil njegovo prepoznavnost.

Preko izbranih del, 2022 10, 2023 1, 2024 6 in 2025 8, je predstavljena tudi časovna dimenzija projekta, ki se je iz začetnega raziskovanja likovne podobe in oblikovanja lika postopoma preoblikovala v svojevrsten dnevnik. Skozi ta proces umetnik ne razvija le svojega umetniškega jezika, temveč tudi bolj oseben razmislek. Projekt tako skozi štiri leta preraste prvotno raziskovanje vizualnih vrednosti in postane večplastna refleksija posameznika, njegovih preobrazb, življenjskih situacij in vprašanja, kaj ostane, ko se vse drugo spreminja. To je razvidno tudi pri najnovejšem delu 2025 12, v katerem delo, ustvarjeno v sodobnem mediju računalniške grafike in obenem umeščeno v ornamentalen okvir, vzpostavlja prepletenost ter kontinuiteto med preteklostjo in sedanjostjo. Ta napetost se smiselno vpne v vsebinsko os projekta, v kateri srednjeveški in hkrati prepoznaven motiv viteza postane prostor sodobnega prevpraševanja identitete in položaja posameznika v svetu.

T. M. C.

Katalog: