Vljudno vabljeni na odprtje letošnjega Festivala fotografije Maribor, ki bo v soboto, 12. septembra 2020, ob 19. uri na Židovskem trgu.
V Galeriji Media Nox se bo s svojimi deli predstavil fotograf Jošt Franko.
Vljudno vabljeni tudi na vodstvo pred uradnim odprtjem festivala v soboto, 12. septembra 2020, ob 17. uri, ko vas bo Vasja Nagy-Hofbauer, umetniški vodja festivala, popeljal po razstavah Kati Bruder, AlessandraRuzziera, Dragane Jurišić in Jošta Franka. Zbirno mesto je na Židovskem trgu.
Razstava v Galeriji Media Nox bo na ogled do 7. 10. 2020
Jošt Franko je končal magistrski študij na Goldsmiths University. Razstavlja doma in v mednarodnem prostoru, med drugim v Finnish Musem of Photography (2017), New York Photo Festivalu (2010), Koroški galeriji likovnih umetnosti (2019) in Museum Moderner Kunst Kärnten (2020). Franko je večkratni finalist prestižne nagrade Lange-Taylor (Duke University) in večkratni prejemnik Pulitzerjeve štipendije. Redno objavlja fotoeseje v publikacijah in časopisih, med drugim v revijah in časopisih Time, New Yorker, The Nation, Le Monde Diplomatique, Newsweek, New York Times, La Repubblica in Washington Post.
Upodobljencev telesa na delih Jošta Franka v sklopu več kompozicij pod skupnim naslovom Blut und Boden družbeno in politično determinirana. Ljudje, ki se selijo iz krajev svojega izvora, bežijo pred položajem, v katerem je ogroženo njihova eksistenca. Bežijo pred položajem oropanosti življenja. Zato so iztrgani iz lastne zgodovine a prisotni tu, pred mejo, pred vrati, v neprestanem boju z voljo politike nacionalnih držav in njihovo represijo. Mnogi med njimi ne najdejo doma, nekega novega, starega pa so za vedno izgubili; tudi če se vrnejo na izhodiščni kraj, ta ni več tisti, kot je bil, ko so odšli. Tako so obsojeni na ponavljajoče se, večno migriranje, pri katerem se prihodnost izmika vsaki predstavi, vsakemu načrtu. Svoja življenja preživljajo v begunskih taboriščih, zbirnih centrih, gibljejo se med ograjami in predstavniki represivnih organi. So svojevrstni mednarodni zaporniki, ujeti in brez lastne in individualne družbene identitete. Znotraj njihovega sveta lahko spletajo socialne mreže, med njimi zaživi tudi solidarnost, da drug z drugim nekako prebrodijo vsakdan. Za zunanjo družbo pa ostajajo predvsem del statistike, izpostavljeni kot anonimni posamezniki ali skupine, ki jim mediji in politiki dodelijo atribute po potrebi. V medijih so pogosto objavljene podobe, fotografije sledi, ki jih ti begunci pustijo za seboj ali pa so sami upodobljeni v podrejenem položaju kot pomilovanja vredni. Jošt Franko je skozi leta uspel z nekaterimi stkati osebne vezi, vzpostaviti zaupanje, saj ni le eden od tistih fotoreporterjev, ki pridejo, posnamejo ustrezne kadre in se ne vrnejo več. Za postavitve za galerijski prostor tipičnih dokumentarnih fotografij praktično ni. Sem pa tja se vidi človeška figura, ki priča o neki daljni prisotnosti, medtem ko je v ospredju tesnobno občutje, ki ga tenkočutno preveva angažirana kritika položaja življenja ljudi iz zgodbe.
Pomen fizičnega bivanja, telesa in telesne bližine je nedavno spoznala celotna družba. Z razglasitvijo pandemije COVID-19 sredi letošnjega marca so oblasti uvedle bolj ali manj stroge ukrepe, ki so od ljudi zahtevali dotlej nezamisljive oblike osamitve. Zaprli so se vrtci, šole, univerze, knjižnice, muzeji, trgovine, gostilne, celo parki. Prepovedano je postalo vsako druženje izven lastne gospodinjske skupnosti, ponekod, v Italiji na primer, je veljala splošna prepoved izhoda iz hiše, razen v nujnih primerih. Zapovedano je bilo prekrivanje obraza z masko in priporočeno nadevanje rokavic, še posebno pri srečevanju z drugimi ljudmi. Novice o povečani umrljivosti v nekaterih krajih so pognale strah v kosti do te mere, da je za mnoge postalo varovanje lastnega telesa pred zunanjimi vplivi glavna skrb. Politika in uradna medicina sta v medijih vodili retoriko grožnje zdravju ljudi in obstoju družbe, ki se je na videz ekonomsko ustavila. Glavna tema so postali respiratorji, ki naj bi reševali življenja in so v domišljiji postali nekakšen nadomestek bolnikovih pljuč. Stroj kot dodatek telesu, stroj namesto telesa. Prenos učnih in predvsem delovnih procesov se je v mnogih primerih iz pisarn preselil v domače dnevne sobe in za jedilne mize. Hitrost in učinkovitost človeka je postala še bolj tesno prepletena s tehnologijami sodobnih strojev – računalnikov in telekomunikacijskih mrež. Samodejna programska orodja, algoritmi so nadomestili marsikaterega človeškega delavca, kar postavlja človeka še tesneje v tekmovanje s strojem. Gre sicer za staro tekmo, ki se je zagnala v 19. stoletju z razvojem industrializacije. Enota za delo je bila takrat definirana z razdaljo premika neke mase v nekem času, kar se je najprej apliciralo na stroje, takoj nato pa tudi na človeka. Človekovo telo je tako postalo anonimno, ananimno – brez duše, namenjeno izkoriščevanju in izkoristku, po izrabi pa izvrgljivo. Če so v antiki sužnji veljali za govoreče orodje, industrializacija definira človeka kot živeč stroj, z vrednostjo omejene količine dela, ki ga lahko opravi v enem dnevu. Po moči in hitrosti se človek ne more meriti s strojem, vendar je z določenimi deli v proizvodnem procesu nujen za ustvarjanje dobička. Zato je sistem že zgodaj začel skrbeti za čim daljšo delovno sposobnost. V 19. stoletju se začne tudi pospešen razvoj medicine, medicinskih pripomočkov, prostetike in plastične kirurgije, ki na trgu zadovoljuje potrebe pohabljenih teles z namenom sposobnosti vključitve v delovne procese. Industrijska delovna mesta so bila negotova, kakor so danes negotove prekarne vrste zaposlitev. Johannes Grenzfurthner v svojem članku potegne še eno zanimivo paralelo s sedanjim časom, ko pravi, »da ni slučaj, da se v 19. stoletju pojavi nov literarni žanr: grozljivka. V njem so izničenje telesa, pohabljenje, transgresivne in nasilne orgije, ki se nadaljujejo z razvojem v medijih fotografije in filma. Grozljivka ustvari prostor, kjer pohabljeno telo postane vidno kot točka fascinacije, kot spektakel. V predhodnih diskurzih je bilo takšno telo navadno izločeno ali ignorirano« (Grenzfurthner, 2020, 35). Tudi danes so izredno priljubljene srhljivke in distopične vizije prihodnosti, ki vključujejo hibridna telesa in antropomorfne stroje. Priljubljene pa so tudi distopije, ki prikazujejo asocialnega človeka, ki je podvržen sociopatskemu gospodarju bolestnemu od posedovanja oblasti, ki se večinoma kaže v obvladovanju finančnega kapitala, zelo pogosto pa zgolj z omejevanjem svobode gibanja in svobode misli posameznikov v družbi. Najbrž je dovolj povedno, da je najnovejši izraz za (samodejno) omejevanje telesnega stika postala fraza »družbeno distanciranje«.
