Maruša Štibelj (Kranj, 1986) je diplomirala iz likovne pedagogike na Pedagoški Fakulteti UL. Svoja dela razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. V letu 2018 je na Salonu lepih umetnosti v Parizu prejela nagrado žirije za delo “Chronically late”. Snov za kolaže išče v starih revijah in časopisih. Iz drobcev starih zgodb ustvarja nova razmerja v katerih problematizira najrazličnejša vprašanja odnosov: med ljudmi, med spoloma, odnos družbe do posameznika in obratno- manipulativno močjo posameznika in njen vpliv. Nenehno poskuša širiti meje kolaža kot samozadostnega medija in pri tem ohranja originalen spekter barv, ki ga material poseduje. Je članica ZDSLU in Likovnega društva Kranj ter umetniški vodja festivala sodobnega kolaža KAOS. Umetnica živi in ustvarja v Kranju.
“Nikoli ne smemo pozabiti, da smo kultura pravzaprav ljudje, da človeštvo brez kulture pravzaprav ni več človeštvo.”
Maruša Štibelj, samozaposlena v kulturi - slikarka
Maruša, kaj te kot samozaposleno v tem trenutku najbolj skrbi?
Dejanska realnost je, da je že pred prihodom virusa kultura težko shajala. Sedaj se seveda ti isti problemi kažejo še v večji razsežnosti neurejenih odnosov do kulture. Zdi se mi, da včasih premalo govorim o stiskah in problemih, ki zadevajo samozaposlenega v kulturi. Svoj poklic opravljam srčno in z velikim veseljem in ga jemljem kot privilegij. Vse to me včasih zaslepi in potem potrpim tudi najbolj nemogoče razmere za ustvarjanje. Če govorimo o trenutni situaciji, je odpoved projektov le ena od stvari, ki se bo zgodila oziroma se že dogaja, potem je tu še krčenje projektov pa še večji padec že tako neobstoječega trga z umetninami. Tudi nevladne organizacije kulturnikov so ogrožane, le-te pa so velikokrat platforma moje umetnosti.
Rada bi tudi izpostavila, da mi delo ni tuje, če je med vami slučajno kdo, ki misli, da ga umetniki ne poznamo. Vedno sem opravljala tudi druga dela, ta se trenutno nanašajo sicer bolj na organizacijo umetniških dogodkov, pred tem pa marsikaj, tudi v gostinstvu. Moji prijatelji in družina so se večkrat obregnili ob to, da delam preveč pa vendar je treba razumeti, da že prejšnja situacija v umetnosti ni dopuščala, da temu ne bi bilo tako. Sedaj bo še težje, sprašujem se, kaj bo šele potem?
V tem času karantene ustvarjam in poskušam zapisati čas, ki nas bo vse zelo zaznamoval in na vseh pustil svoj pečat. To se mi zdi še kako pomembno. Koliko je v tem delu komercialne vrednosti za prodajo pa seveda ni moja glavna skrb in tudi ne bi smela biti. Svoje delo opravljam profesionalno kot vsak drugi profesionalec na drugem polju dela, in moja naloga kot umetnica ni, da slikam všečna dela, ampak da svoja opažanja in znanja strokovno in čutno prelijem na papir ali platno, ki bo mogoče družbi ali posamezniku postavi ogledalo, da v njem ujame svoj odsev. Ne razumem, zakaj v naši družbi takega dela ne jemljemo kot delo in ne obravnavamo enako ustvarjalk in ustvarjalcev z drugimi delavci? Prav tako kot drugi delavci vsako jutro vstanem, si nadenem delovno haljo in odidem v svojo delavnico/atelje kjer delam. Razlika je le v tem, da delam prekarno delo, ki je odvisno od projektov in tako finančno nestabilno.
“Upam in želim si, da bo trenutno stanje še bolj pokazalo vrednost umetnosti. Pa ne govorim le o kratkočasenju v teh dnevih, kot temu pravijo nekateri, ampak tudi opozarjanje umetnikov preko svojih del na solidarnost, pravičnejši svet, sprejemanje drugačnosti in postavljanje boljših temeljev za prihodnost. Zmotno je na take ideje gledati kot na hobi program.”
Različne oblike pomoči samozaposlenim se že pripravljajo. Kaj se pravzaprav zgodi samozaposlenemu v primeru, da bi sam zbolel? Kakšen je tvoj komentar na to?
Samozaposleni smo že večkrat pred trenutno nevihto opozarjali, kako neurejen je bolniški staž za nas. Pa samo, da rahlo predstavim situacijo za tiste, ki berejo te zadeve prvič. Torej, če kot samozaposlen ne zboliš za več kot 30 dni, ti ne pripada nobeno nadomestilo. Že sam potek bolezenskega stanja novega korona virusa po podatkih zajema dva tedna, torej to pomeni, če samozaposleni v tem času zboli, je prepuščen sam sebi, njemu ne pripade nobeno nadomestilo. Zmotno je misliti, da bi samozaposleni v kulturi izkoriščali bolniški staž, sploh zato, ker smo do sedaj svoje delo opravljali tudi takrat, ko smo bili zelo bolni. To je seveda čisti nesmisel, ker tako ravnanje pripelje do slabšega zdravja in fizičnega kolapsa, ki naše zdravstvo kasneje dodatno obremeni. Torej, trenutno nismo, na široko gledano, niti v kurativi niti v preventivi, razen če bolezen traja več kot 30 dni.
Kot sem že povedala, nas večina opravlja delo, ki se nam zdi smotrno in je del nas, kar pomeni, vsaj kar zadeva mene, da vedno nestrpno čakam, da bolezen mine, da se lahko vrnem na svoje delovno mesto. Pri tem moram opozoriti, da imam kot bolnica z multiplo sklerozo več kot preveč takih izkušenj, kjer me moji simptomi položijo v posteljo za 2, 3, 4 dni in ko se pojavi še kakšna viroza, si seveda še težje vzamem počitek, saj nadomeščam svoje slabe dni, ki so se nabrali zaradi MS. Pri vsem tem seveda upoštevajte tudi to, da večina mojih vikendov ni prostih, saj moram takrat izkoristiti čas za ustvarjanje, ki mi ga teden vzame zaradi poplave sestankov, načrtovanj, prijav na razpise, pisanje tekstov, otvoritev razstav itd.; torej vseh ostalih stvari, ki sem jih zaradi kulturne situacije v kateri živim, primorana delati sama.
“Zmotno je misliti, da bi samozaposleni v kulturi izkoriščali bolniški staž, sploh zato, ker smo do sedaj svoje delo opravljali tudi takrat, ko smo bili zelo bolni.”
Spomnim se, da so v času recesije tu in tam pripomnili, češ, umetnik tako ali tako ustvarja boljše, ko v nekem smislu trpi. Da so pogoji v kriznih časih torej ravno pravi za nastanek dobrih del. Koliko resnice je v tem mitu ali koliko mita je v tej resnici?
Mogoče pa le nikoli nismo ustvarili primernih razmer za umetnike, da bi lahko zacveteli izven trpljenja? Je mogoče kdo pomislili, da bi bile take rože lahko še bolj cvetoče?
Je umetnost postala samoumevna do te mere, da nas nenehno obdaja, a na drugi strani pojmujemo vse to kot hobi program?
Upam in želim si, da bo trenutno stanje še bolj pokazalo vrednost umetnosti. Pa ne govorim le o kratkočasenju v teh dnevih, kot temu pravijo nekateri, ampak tudi opozarjanje umetnikov preko svojih del na solidarnost, pravičnejši svet, sprejemanje drugačnosti in postavljanje boljših temeljev za prihodnost. Zmotno je na take ideje gledati kot na hobi program.
Ni malo umetnikov, ki so v preteklosti skozi svoja dela napovedali kam nas bo pripeljal način razmišljanja, ki ga živimo danes, še posebej v teh dneh. V tem času kapitalizma je taka umetnost le malokrat uslišana, saj ruši njegovo instantno podobo. Nikoli ne smemo pozabiti, da smo kultura pravzaprav ljudje, da človeštvo brez kulture pravzaprav ni več človeštvo.
Sedaj, ko se je čas ustavil, je potreba po umetnosti postala še bolj očitna, a mogoče za nekatere ljudi samoumevna, ker se umetniki še posebej sedaj trudimo, da umetnost v času izolacije spravimo med gledalce v ne fizični obliki direktno pred »vhodna vrata«, pa zato ne pobiramo vstopnic, ker je namreč zavedanje o moči umetnosti za nas še večja.
Ob tem z vami delim misel, ki sem jo zadnjič prebrala v eni izmed knjig o empatiji v strukturiranem svetu, kjer se avtor dotakne tudi sestavin za rast močnejše empatije in širjenje sočutnosti v družbi. Avtor prav tu izpostavi nepredvidljiva prijateljstva, umetnost in izgradnja skupnosti:"With the right treatments - including unlikely friendships, art and community building - we can grow a more muscular kind of empathy, and broaden our kindness along the way."
“Čas je za razmislek o moči kulturnih vsebin in o dodani vrednosti le-te na naša življenja.”
Nedavno preminuli umetnik Ulay je bil glede na svoje dosežke, presežke izjemno skromen, poduhovljen … Kako si lahko nekoga takega jemljemo kot vzor v teh časih?
Mislim, da njegov naslednji citat zajema njega tako umetnika kot tudi človeka, konec koncev je umetnik v človeku in človek v umetniku:“Everyone gets somewhere. It’s not just me. Everyone eventually gets somewhere. Death is the ultimate answer. But life is absolute.” Točno ta citat pa pokaže, kako smrt in življenje pravzaprav zadevata vse nas in smo si zato podobni bolj kot si mislimo.
Kaj te v teh dneh, ki so se razvlekli v tedne, najbolj bodri?
Neverjetna moč solidarnosti in povezanosti, pa čeprav za stenami naših domov in ekranov.
Kako lahko ljudje umetnikom in kulturnikom, še posebej samozaposlenim te dni pomagajo?
Čas je za razmislek o moči kulturnih vsebin in o dodani vrednosti le-te na naša življenja. Če vas je že pred izolacijo mikalo, da bi imeli kakšno delo doma oziroma podprli kakšen kulturni projekt, je sedaj več kot čas zato. Če vas je zamikalo tako dejanje sedaj, ko ste v zavetju doma ugotovili, koliko vam prej samoumevna kultura pravzaprav pomeni, je sedaj čas zato.
Čas pa je tudi zato, da posodite svoj glas enakopravnosti in informirate tako javnost kot državo o težavnosti samozaposlenih v kulturi. To je še posebej pomembno točno v tem trenutku, ko so se nekatere vrednote končno vrnile v naša življenja in bi bilo nadvse škodljivo za družbo, da jih po vsem tem zopet zapostavimo ali še slabše, pozabimo.
Na začetku svoje umetniške poti sem za časnik Delo v intervjuju zapisala misel: »Tudi v dreku rastejo rože.« Temu danes dodajam: «Od nas pa je odvisno, kako dobro bomo pognojili tla, da enakopravnost zacveti.«
Kar se tiče ukrepov za samozaposlene, je pa treba sistemsko urediti zadeve in bi dala kar povezavo na neodvisni spletni časopis Pod.črto, ki se je poleti leta 2018 lepo dotaknil te tematike in v članku je novinarka na koncu tudi zapisala: "Naštete sistemske spremembe ne bodo mogoče brez novega nacionalnega programa za kulturo in prenove zakona, pri katerem bodo ob ministrstvu za kulturo sodelovali tudi resorji, ki so pristojni za področje gospodarstva, davkov, dela in socialnih zadev. A takšnemu sistemskemu premisleku so se na kulturnem ministrstvu doslej izogibali, čeprav ga obljubljajo že več kot desetletje." Vir: https://podcrto.si/samozaposleni-v-kulturi-cetrtina-z-dohodkom-pod-pragom-revscine/
Potem pa imamo tu še društvo ASOCIACIJA, ki lepo napiše o bistvenih ukrepih, ki jih lahko MK postori v tem trenutku, za trenutno rešitev preživetja umetnikov v času korona virusa: http://www.asociacija.si/si/2020/04/08/kaj-lahko-stori-ministrstvo-za-kulturo/
Najlepša hvala! Želim vse dobro in zdravja!
Intervju je na daljavo potekal 16. 4. 2020, z umetnico se je pogovarjala Petra Čeh.
Fotografija: "Samozaposlena v kulturi" avtoportret, osebni arhiv umetnice.
Za najbolj ogrožene samozaposlene vabljeni k doniranju:
Rdeči križ Slovenije - Območno združenje Ljubljana
Tržaška cesta 132, SI-1000 LjubljanaDELAVSKA HRANILNICA D. D.
IBAN: SI56 61000 11 22 33 44 82
(obvezno!) SKLIC ALI REFERENCA: SI00/16-03-2020
Maruša Štibelj, Pipa solidarnosti, kolaž na papirju, 2020, 21 × 30 cm, cena: 120 EUR.