Neizrečeno se navezuje na prostor med simboli in nevidni prostor samo povpraševanja, ter kaže na konceptualno več-platnost, ki se pojavi tekom ustvarjanja umetniškega dela. Čeprav sem raziskovala karakter simbolov latinice, sem v velikem delu, kot vedno, razčlenila le samo sebe.
Začetki grafične serije so nastali v igri združevanja enakih simbolov. Reformiranje črk-simbolov, ki jih zelo dobro poznamo, do točke samoumevnega. Raziskovala sem kako se prekrivajo, kakšne nove vzorce in nasičenost ustvarjajo ter izdelala slike, da bi se od daleč videlo kako črke med sabo različno šumijo.
Proces ponavljanja je pot do kateregakoli cilja. Tipkanje je bilo kot mantra in večino časa sem razmišljala o tem zakaj sem se lotila tako dolgotrajnega in ponavljajočega procesa. Ne obžalujoče, temveč resnično o pravem razlogu. Zakaj? Vsem stvarem, ki so na ruleti mojega interesnega repertoarja so vedno skupni; red, geometrične oblike in vzorci. V mislih, ki so kaotične najdem počitek v stvareh, ki jih zaznamuje vizualni red. Velikokrat pa moja pot do umirjenosti vodi skozi neke vrste frustracijo.
Ob zvoku ponavljajočega tipkanja različnih glasov, ki jih lahko izrečemo le mi in na stroju zvenijo vsi enako, razmišljam o absurdu, umetnosti, o sebi in o neodgovorjenih vprašanjih. Vseeno pa ugotovim, da delo pogosteje govori o človeku, ki ga ustvarja, kot o delu samem. /Neizrečeno, Petra Berčan – referenčno besedilo