Zgodovina Media Nox

 

cobal.jpg

NADJA ČOBAL

1990 - 1994

Nekdanja direktorica MKC Maribor in vodja galerije Media Nox

 
 

Spomini na moje delo v galeriji Media nox in MKC Maribor

 

Sedanje vodstvo galerije Media nox me je prijazno povabilo k sodelovanju pri zgodovinskem orisu delovanja galerije in kolo spomina se je zavrtelo nazaj. V manjšem delu imenitne stavbe na Slomškovem trgu 15, v kateri danes kraljuje rektorat Univerze v Mariboru, je nekoč deloval MKC Maribor, v pritličnih prostorih na Orožnovi 2 pa njegova Galeria88, ki jo je vodila Jasna Božič Hedl. Vendar je v letu 1990 aktivnost galerije zastala, prostora sta bila prazna, omet je odpadal, po stenah se je širila goba. Takšno je bilo stanje, ko je predstavnik MKC Maribor povabil k vodenju galerije mojo sestro Lariso Čobal, po izobrazbi likovno pedagoginjo, in mene, po izobrazbi univerzitetno sociologinjo kulture in etnologije. Obe sva že imeli izkušnje z organizacijo razstav in vodenjem galerije. Najin oče Ivan Čobal je bil likovni umetnik in je že v 1970-ih letih v preurejenih kletnih prostorih domače hiše na Vinarski ulici ustanovil prvo zasebno galerijo v Mariboru, Malo galerijo Ivana Čobala. S sestro sva zato odraščali v kulturnem okolju in pomagali očetu pri organizaciji 2-4 likovnih razstav letno in spremljajočih kulturnih dogodkov. 

Zaradi zdravstvenih težav je Larisa Čobal delo v galeriji MKC Maribor, ki je v skladu z novim konceptom in programom dela spremenila ime »Galeria 88« v »Media Nox«, hitro opustila in organizacijo sem prevzela sama. Žal pa so bile takrat razmere v MKC Maribor takšne, da je bilo poleg organizacijskega in kritiškega dela (za večino razstav sem namreč za dnevnik Večer napisala kritiko) tudi veliko drugih opravil, zato mi je bila v veliko pomoč Jasmina Batkovič, ki jo je delo v galeriji zanimalo in veselilo. Če se prav spomnim, sva sodelovali do začetka leta 1994. Pri organizaciji razstav v galeriji Media Nox v obdobju mojega delovanja (to je nekako od novembra 1990 do konca leta 1994) moram omeniti še Sandro Kostić, ki je maja 1994 organizirala odlično kiparsko instalacijo Franca Purga »Majski vrh« v prostorih galerije Media Nox in kletnih prostorih Kluba Satchmo, Nevenka Šivavec pa je uredila katalog, ki je spremljal to razstavo tudi v ljubljanski galeriji Equrna. 

Moje delo v galeriji Media Nox sovpada s časom spremembe družbenega sistema, ko je bilo potrebno najti ustrezno obliko delovanja trem mariborskim žariščem mladinskega kulturnega oziroma intelektualnega ustvarjanja. To so bili študentski časopis Katedra, študentski radio MARŠ in MKC Maribor. Uspešno se je preoblikoval v javni zavod le MKC Maribor, v katerem je imela v tedanjem času najpomembnejšo vlogo prav galerija Media Nox. Čeprav so bili prostori galerije namenjeni tudi različnim predavanjem (n.pr. v sodelovanju z Alenko Bogovič sem v letu 1993 organizirala več predavanj Vesele znanosti in v Media Nox so predavali Miha Dešman, Aleš Vodopivec, Rastko Močnik, Marko Koščak, Pavel Gantar in Janez Koželj) ter dejavnostim drugih sekcij MKC Maribor (zlasti sekcija Črka in sekcija Video sta bili aktivni), je bil za uspešno delovanje ključen galerijski likovni program. Likovni program je bil zasnovan ambiciozno in povezovalno s širšim okoljem (sodelovanje z ljubljansko galerijo ŠKUC in Akademijo likovnih umetnosti, celjskim Likovnim salonom, organizacija razstave skupine mladih mariborskih umetnikov v Pragi leta 1992) pa vendar vpet v lokalni prostor, v katerem je imela pomembno vlogo Pedagoška akademija Univerze v Mariboru. Sedaj, ko gledam seznam dobrih 40 razstav in happeningov, ki sem jih organizirala, ocenjujem, da je šlo za zelo kvaliteten in ambiciozen strokovni program. Zato je programsko zasnovo in delo galerije Media Nox tedanji dekan Akademije za likovno umetnost prof. dr. Tomaž Brejc opredelil kot »pomembno promocijo mladega kroga mariborskih umetnikov in znova- ob že uveljavljenih galerijah- je prav Media Nox tisti prostor, ki v slovenskem prostoru inovira načine prezentacije in vrednotenja sodobne umetnosti«. 

Vendar za svoje delovanje nisem imela podpore v svetu zavoda, ki me je pod vodstvom dr. Igorja Krambergerja in Jožeta Kosa v januarju 1995 razrešil s položaja v.d. direktorice MKC Maribor. MKC Maribor je v tem času postal javni zavod in sporočilo sveta je bilo jasno. Svojo poklicno pot sem nadaljevala v Ljubljani. Uspešno.

 

V Ljubljani, 27. 9. 2016                     mag. Nadja Čobal

Literarni večer Tomaža Brenka, s plesnim performanceom

Literarni večer Tomaža Brenka, s plesnim performanceom

Veliko pozornosti je pritegnila razstava in predstavitev videa Lare Bohinc

Skupinska razatava mariborskih umetnikov v Celju

 Instalacija Darka Golije v galeriji MN

 Instalacija Darka Golije v galeriji MN, ob kateri stoji Jasmina Batkovič

Instalacija Franca Purga v kletnih prostorih Kluba Satchmo


JOŽE SLAČEK

1997 - 2000

Institut kibernetičnih umetnosti MKC Maribor

 
 

Internetna Baza Media Nox

 

Internetna baza Media nox je bil program razstav na medmrežju, ki se je odvijal v obdobju po zaprtju galerije na Orožnovi ul. 2 in do vzpostavitve galerije Media Nox na sedanji lokaciji na Židovski ulici v Mariboru. Kar nekaj je bilo pomembnih izhodišč za zasnovo programa Internetne baze, en pomembnejših pa, da je MKC ostal brez prostorov za izvajanje programov. To je seveda najbolj prizadelo galerijo in s tem likovne programe, ki so bili pomemben del programov javnega zavoda MKC. Prostorski manko je bistveno vplival na zasnovo delovanja Internetne baze Media Nox, ki je tako v virtualnem prostoru ponazarjala galerijski program, ki se ni mogel izvajati v mestu. Tako je baza postala samosvoj program nekje med VR prostorom, simulacijo resničnosti in zapolnjevanjem prostorsko programskega manjka. 

Pri izvedbi internetne galerije je sodeloval Igor Štromajer, medmrežni umetnik, ki je mojstrsko zasnoval videz in načine prehajanja znotraj strani. Zaradi takratnih standardov interneta, dostopnosti in omejene količine podatkov je bila izdelava takšne strani precejšen podvig. Večina takratnih uporabnikov je za dostopanja do medmrežja uporabljala telefonske povezave, ki so omogočale hitrost prenosa 56 kbs. Tako sta bila glavna slikovna formata gif in jpg in temu ustrezno majhne slike. Cilj projekta je bil postopna izgradnja virtualnega sistema, kibernetičnega prostora, ki omogoča umetnikom in uporabnikom spremljanje umetniškega dela v tehnološkem okolju. Pri tem nam je bilo vodilo, da človek potrebuje stalen kontakt z umetnostjo in kulturo, tako tudi v kibernetičnem prostoru Mreže.

Internetna baza Media Nox je bil interaktivni program, zasnovan kot razstava posameznih umetnikov. Program je bil zasnovan na enomesečnih razstavah, s poštnimi vabili za kontakt in oglede na stalnem računalniškem naslovu ter interaktivnem druženju v virtualnem prostoru galerije. Ker smo hoteli podajati vtis ogleda slik v galeriji in ker slikarji običajno slikajo različno velike formate, smo posebno skrb namenili razmerju posameznih del. Na strani so bili posnetki slik podani v razmerjih, ustreznih njihovi dejanski velikosti. Internetna baza ni bila mrežna stran galerije, ampak zgrajeni kibernetični prostor, ki je na sebi značilen način podajal likovno umetnost. Najbližje bi bil opis, da je bil program simulacije galerijskega programa, dostopen mrežnim uporabnikom. Tako je Baza, za katero je Arnes zagotovil strežniški prostor, imela svojega mrežnega snovalca (Igor Štromajer), svojega skrbnika (Marko Rodošek), kustuse (Nataša Peteršin, Mario Berdič) in vrsto umetnikov razstavljavcev, med njimi so Oto Rimele, Darko Golja, Borut Popenko, Vesna Zornik, Natalija Šeruga, Vojko Pogačar, Marjan Škumavc, Stane Kreuh, Bojan Tomažič, skupina KITCH, Romeo Štrakl, Željko Stevanič…

Pri nekaterih razstavah so projekcije slik dopolnjevali avtorski teksti ali glasba, objavljeni kontakti sodelujočih umetnikov pa so uporabnikom omogočali, da vzpostavijo dialog.

Program je takrat pomenil dobrodošlo novost v Sloveniji in tudi v dejavnostih MKC Maribor, ki je takrat že redno izvajal programe festivala računalniških umetnosti MFRU. Glavna novost je bila predvsem v odnosu do uporabe prostora - od razstavne zgradbe do kibernetičnega omrežja. Galerijska dejavnost na Orožnovi 2 je bila najbolj pomemben del programov MKC, ki so se izvajali redno od leta 1988 z Galerijo 88 in nadaljevali z Media Nox do leta 1995. Takrat je MKC Maribor ostal brez svojih prireditvenih prostorov in tako je grozilo, da bo zamrla živahna in izvirna razstavna dejavnost. Program Internetna baza Media Nox je na internetu omogočil preseganje takratnih prostorskih težav, vendar ni bil nadomestek za fizično galerijo. Mrežni program je zapolnil del praznine in postal prehod do nove lokacije za galerijo Media Nox. S tem je opravil pomembno vlogo pri ohranjanju in nadaljnjem razvoju likovnih programov v Mariboru.

Jože Slaček, zasnova in produkcija programa Internetna baza Media Nox


DRAGICA MARINIČ

2000 – 2008

Nekdanja direktorica MKC Maribor in vodja galerije Media Nox

 
 

Galerija Media Nox skozi prizmo časa

 

Galerija Media Nox na poti iskanja drugačnega, odprtega in družbeno kritičnega okolja po izgonu iz prostorov na Orožnovi 2 v Mariboru. Vprašanje, ki buri mladega človeka in vse nas, delujoče v kulturni sferi: »Kakšni so lahko motivi ustanovitelja javnega zavoda za mladinsko kulturo, da mu onemogoči delovanje kot mladinske organizacije z odvzemom prostorov, ki upravlja z galerijo s potencialom?!«  

Iskanje novih občinskih prostorov za delovanje javnega zavoda MKC Maribor po izselitvi iz Orožnove 2, je bila dolga leta videti kot zgodba leporečja in obljub občinske oblasti s strani različnih političnih odločevalcev. Tesni pisarniški prostori na Ljubljanski 4 so zadoščali zgolj za upravno-administrativno delovanje zavoda MKC. Možnosti delovanja za posamezne dejavnosti mladinske subkulture so bile minimalne. MKC Maribor je med mladimi (in politično strukturo mesta) postal na pol pozabljen in odvečno telo mesta, toda del kreativne energije je ostal v posameznikih, ki so v njem delovali še v času mojega vodenja MKC Maribor.

Razpršeno delovanje zavoda MKC na različnih mariborskih lokacijah je zahtevalo izredne napore majhne ekipe zaposlenih in zunanjih sodelavcev. Ponovna prepoznavnost MKC med mladimi je postopoma rastla in vse večje so bile potrebe po večnamenskem prireditvenem prostoru, ki bi omogočal tudi galerijsko dejavnost, saj je le ta delovala le kot spletna galerija Internet baza Media Nox, ki jo je vzpostavil Jože Slaček, dolgoletni sodelavec MKC. 

Prišel je dan D. Sodelovanje MKC s takratnim vodstvom Mestne občine Maribor je rezultiralo v pripravo gradiva mestnemu svetu o oddaji občinskega poslovnega prostora na Židovski 12 v najem MKC za delovanje galerije Media Nox. Mestni svet je to gradivo obravnaval na 20. seji, dne, 26. junija 2000. Začetno nasprotovanje nekaterih občinskih svetnikov, da se MKC umesti v mestno središče se je umirilo in z vsemi glasovi za, razen enega glasu proti, je bil sprejet sklep za lokacijo galerije Media Nox na Židovski 12. To je bil eden mojih lepših trenutkov v MKC, še posebej v novembru istega leta ob otvoritvi galerije z razstavo mladih umetnikov, bodočih likovnih pedagogov Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Že v letu 2001 so bile na ogled številne razstave mlajših, še neuveljavljenih umetnikov in ustvarjalcev, kot so bili Marijan Mirt, Iztok Maroh in Kristina Kojan, Roman Zel in Aleksandra Gruden ter že uveljavljenih avtorjev, kot so bili Samo Pajek Jus, Damjan Kracina, Matjaž Wenzel in drugi. V nadaljnjih letih do prve polovice 2007 se je v galeriji Media Nox zvrstilo veliko število umetnikov, od srednješolcev ustvarjalcev, slikarjev, kiparjev, fotografov, do avtorjev s področja novih medijev, kot so video, instalacije ali multimedijski projekti. Umetniki in ustvarjalci so prihajali iz različnih kulturnih okolij, iz Slovenije, Hrvaške, Avstrije, Danske, Irana. Italije, Zimbabve in drugih držav. Izbor sodelujočih je potekal v okviru različnih konceptualnih osnov, z različnimi kustosi, med katerimi velja omeniti Maria Berdiča. Posebnost galerije Media Nox je (bila) večnamenskost prostora, saj so v njej potekali tudi literarni večeri, komorni glasbeni dogodki, mednarodni festival računalniških umetnosti, Performa, razna predavanja in druga srečanja. Svojevrstni čar kulturnemu miljeju na Židovskem trgu je prispevalo povezovanje galerij in kulturnih ustanov na tej lokaciji, kot so DLUM, Fotogalerija STOLP, Galerija Festić, Sinagoga in MKC ter izvajanje skupnih projektov in dogodkov. 

Vsem delujočim v galeriji Media Nox čestitam in želim, da galerija pod okriljem MKC nadaljuje začrtano pot in da ostane mladinska ter ustvarjalno mladostna, ki omogoča mladim ustvarjalcem in bodočim umetnikom prve samostojne ali skupinske razstave, hkrati pa program dopolnjuje z že uveljavljenimi domačimi in tujimi umetniki. Vsak umetnik ali umetnica sta s svojo razstavo v galeriji Media Nox pustila odtis nepozabnega spomina in kulturno obogatila mesto Maribor. To dokazuje tudi 'MKC' - jev kip Pet organskih nevarnosti akademskega kiparja Marijana Mirta na Židovskem trgu iz leta 2002, svojevrstni simbol kulturno-umetniškega dogajanja v tem predelu Maribora. 

dr. Dragica Marinič

 

Mednarodna skupinska razstava umetnikov gibanja Hermetični kromatizem

Samostojna razstava Natalije Kozjek, Media Nox (fotoarhiv dr. Dragica Marinič)

6-obletnica galerije Media Nox

Razstava del likovnega pedagoga in striparja Staneta Krena 

Otvoritev razstave umetnika, slikarja in arhitektaKarla Vouka z avstrijske Koroške

Otvoritev razstave umetnika, slikarja in arhitektaKarla Vouka z avstrijske Koroške


MARIO BERDIČ

2004 - 2011

Kustos galerije Media Nox

 

 

 

 
 

Mario Berdič in MKC

 

Na povabilo direktorice Dragice Marinič sem kot samostojni ustvarjalec na področju kulture, po večletnem delu v Umetnostni galeriji Maribor, že leta 2004 pričel sodelovanje z MKC, predvsem kot gostujoči kustos v galeriji Media nox, vendar pa se moja dejavnost ni omejevala samo na Židovski trg, kjer sem pogosto odpiral razstave v treh galerijah hkrati (vključno DLUM in Fotogalerija Stolp), marveč sem sodeloval tudi s Kulturnim inkubatorjem, točneje z vodjo Jožetom Slačkom, na primer pri tamkajšnjih razstavah in virtualni galeriji. Sodelovanje z MKC je zmeraj potekalo na profesionalni ravni, vendar pa so se sčasoma razvili tudi prijateljski odnosi, ne le z omenjenima Dragico Marinič inJožetom Slačkom, marveč tudi s koordinatorko in organizatorko Sonjo Gregorn. Moja dejavnost je obsegala tako soodločanje pri določanju razstavnega programa oziroma izboru razstavljalcev prijavljenih na vsakoletne razpise kot tudi pisanje likovnokritiških besedil, postavitve in predstavitve del in umetnikov na otvoritvah. Na moje priporočilo je razstavljalo velikotujih umetnic in umetnikov iz Avstrije, Italije in Hrvaške, sodeloval pa sem tudi pri večletnih projektih, kot jecikel razstav mladih umetnikov, kasneje poimenovan Artnox ali cikel Mladi kustos, v sodelovanju z prof. dr. Marjeto Ciglenečki iz FF Univerze v Mariboru ipd.  Moj brez dvoma največji projekt v okviru MKC pa je bila razstava Sodobna likovna umetnost severovzhodne Hrvaške novembra 2006, ki se je vršila kar na štirih lokacijah hkrati (Media nox, Sinagoga, DLUM in Galerija LM Festić) in je pomenila največjo skupinsko predstavitev hrvaških likovnikov v novejšem času na Slovenskem. Menim, da je pomen MKC s strani pristojnih oseb, ki krojijo mestno, pa tudi državno kulturno politiko podcenjujoče vrednoten, saj gre za institucijo, ki skrbi za kvalitetno promocijo mladih, a tudi nekoliko manj mladih umetnikov vseh zvrsti, ne le na lokalnem in nacionalnem, marveč tudi na mednarodnem področju.  


Miroslav_Cukovic_studio2015.jpg

MIROSLAV CUKOVIĆ

Dec. 2010 – 2012

Kustos galerije Media Nox

 
 

Kratke refleksije, izkušnje ter pogledi

 

Kot kustos galerije Media Nox v letu 2010/11 sem skušal predstaviti tuje (predvsem iz Detroita) umetnike Mariborski sceni in nekako pokazati, skozi različne razstave, vizuelne podobnosti dveh industrijskih mest. Med ostalimi, bi hotel izpostavit skupinsko razstavo Detroit Works, ki je predstavila trenutno produkcijo 18 umetnikov iz Detroita, samostojno razstavo fotografij ameriškega umetnika Scott Hocking-a ter Media kiNox, ki je v svojem programu uvrstila različne dokumentarne filme kot so Decasia, Andy Goldsworthy, film Jana Svankmajerja in druge.

Refleksije, izkušnje ter moji pogledi kot nekdanji kustos Galerije Media Nox so le navdihajoči. 

Delo kustosa ni odvisno od lastnih izkušenj in znanj temveč tudi od medsebojnega sodelovanja z vsemi sodelujočimi v pripravljanju nekaj res posebnega.


NINA JEZA

2013 - 2014

Kustosinja galerije Media Nox

 
 

V Galeriji MEDIA NOX novi izzivi in dobra spoznanja za prihodnja udejstvovanja

 

V galeriji Media Nox sem v letu 2013 in 2014 delovala kot hišna kustosinja, kuratorka in organizatorka razstav, javnih intervencij, predavanj, kolonij, umetniških tržnic in sejmov, delavnic ter tematskih pogovorov; skratka ševilnih projektov, preko katerih sem se tudi sama ogromno naučila in pridobila številne izkušnje v popotnico za kreativno delovanje v svetu umetnosti. 

V okviru Mladinskega kulturnega centra sem tri leta sodelovala kot vodja Mednarodnega festivala računalniške umetnosti, skrajšano MFRU. Poleg kuriranih razstav v galeriji smo ponovno vzpostavili tudi spletno galerijo WEB NOX, kjer smo virtualno predstavili pet samostojnih e-razstav. Ob splošnem pomanjkanju finančnih sredstev in ustreznih galerijskih prostorov je bistveno, da skušamo galerijske prostore in umetniške vsebine približati kar najširši javnosti, kar je tudi bistven povod za delovanje spletne galerije WEB NOX, namenjene predstavitvam mladih umetnikov. Galerija je locirana na naslovu http://www.medianox.org/webnox/.

Prvo leto sem sodelovala tudi z odličnim tehnikom Milanom Grlico, ob katerem sem spoznala, da so tehniki daleč najpomembnejši člen pri postavitvah razstav. Z Milanom sva še danes sodelavca, in navkljub temu, da se je Milan že upokojil, mi še vedno tehnično pomaga pri nastajanju različnih kulturnih projektov. V letu 2013 smo pripravili tudi prvo mednarodno kolonijo za mlade, poimenovali smo jo Leto Hudiča, na kateri je sodelovalo trinajst umetnikov, v naslednjem letu pa smo pripravili še razstavo ustvarjenih del. 
Sodelovali smo s portugalskim programerjem Tiagom Martinsom, s katerim smo obudili urbane mite Maribora. Urbane zgodbe mesta so s pomočjo interaktivne aplikacije oživele ter tako ponudbi mesta dodale novo, privlačno in predvsem moderno vsebino. 

Omenila bi razstave, ki sem jih izvedla v galeriji Media Nox v letih 2013/2014: Umetnost instalacije »Jovana« v sodelovanju z Jasmino Grudnik, likovna razstava Črno na belem/ What You See is What You Get umetnika Miha Kosmača, razstava Matjaža Gederja, naslovljena Enkratne stiske, razstava mariborske umetnice Katje Jazbec Hrvatin Zgodbe mesta in neba ter likovna razstava z naslovom American Dream Blaža Vehovarja. Med intermedijskimi dogodki bi izpostavila razstave Priprave na improvizacijo, QRC na kvadrat filozofa Tomaža Grušovnika ter Apparatus:Mikkel=0 v sodelovanju z umetnico Mašo Jazbec in Tiagom Martinsom. 
Tu je še intervencija v javni prostor, razstava z naslovom White Box umetnice Eva Petrič, ki je s prostorsko konceptualizacijo razstave preko reklamnih panojev umetnost prenesla v javni prostor in v življenje Mariborčanov.

V centru Maribora na Židovskem trgu se poleg galerije Media Nox nahajajo še galerije Foto Stolp in DLUM - Društvo likovnih umetnikov Maribor, v letu 2013 se je odprl tudi GT22 na Glavnem trgu, tu pa je locirana še prodajna galerija Hest. Gre torej za skupek različnih galerij z domiciljem na Židovski ulici, zato smo z združenimi močmi v poletnem času organizirali tudi dobrodelni dogodek, poimenovan ART NOX, ki je namenjen podpori lokalne umetniške scene. Umetniki ves dan na Židovskem trgu ustvarjajo na očeh javnosti. S tem želimo opozoriti na težek položaj lokalnih umetnikov in samozaposlenih v kulturi ter jim na svojstven način pomagati pri promociji, Mariborčanom in turistom pa ponujamo možnost, da lahko kupijo umetniško delo po dostopni tržni ceni.

Poudarek galerije MediaNox je predvsem na projektih in razstavah, ki so izpeljani skozi aktivno prepletanje različnih aspektov umetnosti. S svežimi idejami umetnikov (tudi onkraj slovenskih meja) tako galerija Media Nox dosega raven perspektivne in odprte nacionalno ter evropsko usmerjene galerije.


Bojana Kos Grabar – Iris

 

Rojena:        26. avgust  1960 v Murski Soboti
Izobrazba:    II. Gimnazija Maribor, Ud analitska sociologinja (FSPN - FDV Ljubljana), 
        spec. Družbeno-upravna ekologija (VU Amsterdam)
Status:        nezaposlena, nič otrok
Poklic:        direktorica / ustanoviteljica neprofitnih, ekoloških, trajnostno-izobraževalnih, kulturnih organizacij
        1. Humanistično društvo Serpentina (1996 / 2000 - 2004, Maribor)
        2. Stichting Art:reSet (2010 - v trajanju, Den Haag)
Kontakt:        sign.grabar@gmail.com
M: +386-51-314208
  

 

 Kako se spominjam Media Nox?

V dolga leta rockerski Klub mladih je upodabljajoča ustvarjalnost pokukavala že nekaj let pred ustanovitvijo G88/MediaNox. Slikar Šenekar Didi, sedaj znan po svojih plakatih za Festival Lent, je orwelijanskega leta 1984, na dan 8. februarja, v parku pred Stolno cerkvijo postavil meter visok, iz kopic težkega snega sestavljen kip Franceta Prešerna. Na črno-beli fotografiji neznanega fotografa - javi se! -, ki umetniško dogajanje in ta dan dokumentira, stojimo Didi, Bojan Labovič, nekdanji basist rock skupine Testament in študent novinarstva, tedanja funkcionarja ZSM, jaz in romski otroci iz Orožnove ulice. Zaradi kulturne prireditve, ki je bila posvečena spominu na slovitega pesnika, sem iz Ljubljane prišla pričakat svojega soproga, tonskega tehnika pri Desert Corbusier. Avantgardna rock skupina iz Groningena se je na svoji vse-evropski turneji od Berlina, Freiburga, Dunaja, itd. pred nastopom v Zagrebu ustavila v Mariboru. Čez tri dni so doživeli nenadni propad v Ljubljani, ko je mlademu pevcu, sicer izkušenemu sakralnemu glasbeniku, že pred koncertom zakrknil glas.

Leto 1988 je bilo bolj noro, kot se je o tem kdajkoli govorilo. Morda je bilo maja, ko sem na eni od svojih pešpoti srečala Hedl Dušana, kot ponavadi hitečega, z veliko papirno rolo v rokah. Raznašal je sveže natisnjene pamflete, da v Orožnovi ulici v Mariboru, ob vznožju stopnišča v polkletnih obokanih sobah pod Klubom Mladih, deluje umetniška Galerija88. Plakat G88 ni bil edini »reklamni« plakat v mojem oknu hiške na Galjevici v Ljubljani, mimo katere je vsakodnevno hodil domov  ŠKUC ex-direktor Zorko, v znano finsko savno na koncu iste ulice pa tudi druge znane figure ljubljanske umetniške scene v 80. letih 20. stoletja. 

Eno leto kasneje, maja 1989, sem se po desetih letih spet nastanila v Mariboru; 28 letna, 2x ločena, z novim državljanstvom in s zaključenim absolventom analitsko-raziskovalne sociologije na FSPN. Življenjskih izkušenj za več kovčkov: aktivistka kulturno-mirovniškega gibanja v ljubljanski alter-sub-sceni, z dolgoletno udeleženostjo na frontah Hladne vojne v EU in SFRJ, varuhinja mega-squat-galerije De Zaal za umetnike akademije Minerva v Groningenu, hostesa na Mednarodnem grafičnem bienalu 1987, eno leto umetniški model na ALU v Ljubljani, še vedno samoukinja v oblikovanju in fotografiji, producentka malometražnih, 8mm docu-filmov; tudi snažilka in vrtnarica. Logično je bilo, da sem se v mesto svoje mladosti vrnila z vizijo zaposlitve nekje, kar je bilo podobno okolju Mladinskega kulturnega centra. 

Leto 1989 je bil začetek preobrazbe G88. Z izpustitvijo četverice »JBTZ« iz preiskovalnega zapora »Jugoslovanske armije« je poniknil solidarnostno-protestni motiv ustanovitve in izvajanja serije družboslovnih predavanj v G88. Na drugi strani mestnega centra je v Domu ustvarjalnosti mladih na Razlagovi že od leta 1987 bučala še bolj marginalizirana, sub-glasbena scena, medtem je bila dvorana ŠTUK množično-samo-študentovska. Takrat še ne polnoleten Rajko Muršič, redni profesor za glasbeno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je v eni od vlažnih kleti zanemarjene sosede EP-fakultete, za zdravo ustvarjanje v resnično težavnih prostorskih razmerah, začenjal svojo kariero glasbenika. Punkerji Božjast so zaradi osebnih razdorov tam nehali obstajat. Bolezenske klice so lebdele v zatohlosti. MKC-ju je bil zaradi lokacije, kar je pomenilo bližina SNG, Pošte Slovenija in Stolne cerkve, z občinskega »komunističnega vrha« predpisovan pogoj »kulturne resnosti« z neprestano grožnjo ukinitve.

Zakonski par Jasna Božič / Dušan Hedl, soseda sester Vesne in Maje Godina, sta me zaradi študijske prezaposlenosti in glasbene kariere s CZD sprejela s študentsko napotnico v službo skrbnice G88, predala sta mi ključ prostorov s pripadajočo shrambo in eno telefonsko linijo za dohodne klice. V galeriji sem že prve dneve na kup pometla vsaj 5 kg ometa, stenskega in drugačnega prahu, smeti, oprala okna. Stražila sem fotografsko razstavo Milana Pajka. Edini človek, ki sem ga podnevi srečevala, je bil molčeči in nedružabno razpoložen tajnik Počitniške zveze Slovenija / Jugoslavija, ter z njim navezovala prijaznejši stik, se pogovarjala o skupni prostorski prihodnosti. Zamišljala sem si plan, kako izkoristiti čudovite arkadijske prostore, zato zaobljeno omejene stenske površine, snovala svojo oblikovalsko produkcijo, vabila neznane, kreativne in poznane, da naj pridejo obiskat galerijo takrat imenovano G88. 

G88 je do pomladi 1990 samevala, bila je malo obiskana, kakor da pozabljena – marginalna, kakor je v svoji človekoljubni zasnovi vzniknila. Do takrat so med pretežno prazne zidove zašli mestni postopači in frajerke, mimoidoči, pogosto še najstniški vojaki JA ali pod uniformo skriti diplomiranci iz vse federativne Jugoslavije, študenta kiparstva pred diplomo Samuel Grajfoner in Darko Golija, likovnica Irena Feguš, fotografinja in ZSMJ-evka Jasmina Vidmar, takrat še anglist, sedaj slikar Drago Mom, mladi iskalci zaposlitve Vasja Košti, Bojan Likar, Gorazd Lesjak s pobudo ustanovitve trgovine Ajda, dijaki srednje frizerske in aranžerske šole iz zgornjih nadstropij. 

Ob petkih zvečer je bilo bolj družabno, saj so opotekajoči se ali poskakujoče preko dveh stopnic, večerni obiskovalci Kluba mladih, s cigareti in kozarci pijač v rokah, katere sem opominjala, naj ne zlivajo lepljivih tekočin po tleh, veseli zahajali pogledovat v galerijo. V urah večernih srečanj in kulturno-umetniških prireditev v prvi etaži so v mladinski kulturni center prihajali mnogi, sedaj medijsko in redno izpostavljeni mariborski umetniki ali zaposleni v državnih in mestnih javnih zavodih; slikar Beno Artnak, plesalka Irena Planinc, dramaturg Vili Ravnjak, Primož Premzl iz Ars oddelka Mladinske knjige, arhitekt Gregor Kraševac, knjižničar v UKM Igor Kramberger, dijaki Pedagoške srednje šole Bobo Kajzer, sošolki maturantki Eva Pezdiček in Ksenija Jus, Laura Munda, Božidar Novak, Natalija Šeruga, študent arhitekture v Grazu Rene Maurin, glasbenik in slikar Oto Rimele, Samo Pajek, Zdravko Jerkovič, etnologinja Maja Godina, pesniški ilustrator Jože Slaček, filozofi Vasja Eigner, Bojan Sedmak in Zoran Sedmak, slikarji predhodnih generacij, Vojko Pogačar, Jasna H. Kozar in Vesna C. Ambrožič, moja sestrična, slikarka in Slovenka v Togu s hčerkico, katerih obisk v galeriji je dokumentiran na videu, še kak gledališčnik … več imen se ne spomnim. 

V G88 sem bila prisotna priložnostno in v objavljenih urah podnevi, da bi pritegovala pozornost, da »tam nekaj kulturnega je, da se dogaja«, kar je med obiskovalci budilo ambicije in apetite »koristi«. Mladinski kulturi in umetnosti v Mariboru ni bilo čisto nič uradno namenjenega; zares en velik »nič«, umetniški atelje v cilju družbene dejavnosti je bil politično-pojmovna neznanka. Svet MKC je junija 1990 naznanil revizijo in prevrednotenje svojega dosedanjega dela, izvolitev novega vodstva in prevetritev G88. Rečeno je bilo, da odbor sprejema nov program prihodnjega dela in predloge za novo ime galerije. O tem se je septembra 1990 odločalo na sestanku, kamor smo bili povabljeni predlagatelji programa, katere smo morali oddati v pred-obravnavo. 

Kandidirale smo v dveh ekipah; »jaz v eni osebi« absolventke sociologije z dvema manjkajočima izpitoma, s statusom dotedanje skrbnice, po Dušanovem in Jasninem odhodu vodja programa galerije, z moralnim bremenom kot sestra J. Kos Grabarja, vršilca dolžnosti predsednika MKC, ter kolektiv »4 producentk galerije po načelu medsebojne delitve dela« med sestrami Čobal, Nadje in Larise, ter dijakinjama Jasmine Bradač in Patricije, s podporo gostinske ekipe v Klubu mladih in Dolšak Dejana, tehnika in člana upravnega odbora MKC. Kot ena proti vsem sestankujočim delegatom in Košti Vasje, svežega predsednika, ki so se, kakor da že pred sestankom odločili za kolektiv »4«, sem v teku diskusije odstopila od nadaljnje kandidature, manifestno raztrgala svoj predlog programa in zapustila sestanek. Nasprotovala sem odločitvi, da se bodo odprtja umetniških razstav skladno z novim imenom, i. e. Pol-Noči, dogajale v nočnih urah, napovedane za petke med 23-24h. Skregano s slikarstvom in zdravimi čuti, kakor da posvečeno mojstrovini Nočna straža.? Precenjeno, neizvirno.  

Tako je bila ustoličena galerija Media Nox. Tekom naslednjih tednov sem se popolnoma umaknila iz MKC okolja; tudi iti plesat v Klub mladih so mi »badiji« na vratih nasilno onemogočali. Doma sem šivala in študirala, podoživljala narodnostno in rodovno pripadnost v koreninah slovenske kulture in umetnosti, odkrivala Armenko v lastnem genomu, pisala o razlikah v takratnem slovenskem gledališču (Dragan Živadinov, Tomaž Pandur), razkrivala medkontinentalno povezanost z umetniškim minimalizmom pred in po 2. svetovni vojni, študirala slikarski Suprematizem, o Konstruktivizmu in delu slikarja Igor Emanuiloviča Grabarja, učitelja slovenskih impresionistov na šoli A. Ažbeta v Münchnu, prebirala modernizem z ozirom na Tomaža Brejca, napredujočo teorijo postmodernizma Janeza Strehovca, v upanju na konec vseh vojn pisala hvalnico ukinitvi Železne zavese. Novembra 1990 sem začela s 6-mesečnim pripravništvom kot gimnazijski maturant v tro-izmenski službi pri tranzitni špediciji v Šentilju, pisala diplomsko delo o iskanju humanizma v slovenski postmoderni in se MKC-ju izogibala. 

Galerija Media Nox je v sezoni 1990-91 izvajala umetniško-razstavni program, ki ga je povzela in posrkala iz mojega delovnega opusa (Karen Soklič, Goran Bertok, Jasmina Vidmar, Skupina Mi / Golija, Jerkovič, Čuk, Rimele, Grajfoner / idr.). Pisna in slikovna dokumentacija je razpoložljiva vodstvu MKC in galerije Media Nox. 
 

V Mariboru, 1. - 13. marec 2016      Bojana Kos Grabar