NE-VIDNOSTI

Neža Knez in Tomo Stanič

17. junij - 1. julij 2016

galerija Media Nox, Maribor


Neža Knez in Tomo Stanič sta svoje individualno postavljene koncepte združila v vsebinsko zanimivo razstavo, ki jo skupaj postavljata prvič. Umetnika pripadata generaciji mladih avtorjev, ki razmišljajo o esenci vsebine, estetiki in spregledanih vsakdanjostih hkrati, zaradi česar je razstava kompleksnejša.

Neža Knez z eksperimentom prestavlja svoje lastne meje in predstavi dimenzijo nove osebne izkušnje, in sicer kakor jo je doživela skozi lastno nekajdnevno »zaslepitev«. Tako predstavlja novo zaznavanje vsakdana, novonastale misli, ki so na novo definirane povezave med stvarno in realnostjo okolice. Prioriteto zavzamejo druga čutila, ki prepoznavajo to okolico na drugačen način, vendar nikakor ne zgolj imaginarno. Realnost dobi nov in drugačen zorni kot, ki je absolutno drugačen od tistega, ki ga imajo sicer slepi, saj se umetnica zaveda, da se tudi s tem eksperimentom ne more povsem približati njihovi lastni izkušnji. To je t. i. Drugi pogled, kakor je naslovila tudi dotični projekt.

Umetnica samo sebe postavlja na mejo lastnega roba – za subjektivno raziskovalni namen je namreč z zaslepitvenimi očali sama sebi začasno odvzela vid. V desetih dneh, kolikor jih je preživela v temi, je ustvarila zanimive zapise, risbe in kipe, za katere sama pravi, da so prevod iz vizualnega spomina, zvočnih glasov in opisov, lastnih premikov in dotika v otipljivo. Umetnica s svojim projektom ustvarja predvsem neko lastno predstavo o pluralnosti naših osebnih realnosti. Te predstave so seveda subjektivno ogledalo, saj ni želela poseči v realnost nekoga drugega, ki je zares slep, ampak se zgolj približati nekemu občutku ter temu dodati podobo. Slednjo je uporabila kot izhodišče za prezentacijo dane subjektivne situacije: po spominu, dotiku in zvočnem opisu nastali mavčni portreti, dnevniški zapisi idr. Lahko bi rekli, da je iz notranjega, drugačnega, zaznavanja življenja in spoznavanja naredila formo. Zanimivo je, da so se umetniki skozi zgodovino velikokrat upodabljali kot da so fizično deformirani, čeprav ni nujno, da je bila takšna njihova realnost, zagotovo pa je bila metafora. Te podobe imajo seveda psihološki ali čustveni indic. Neža Knez osebnih občutkov ni izražala skozi lastno podobo, temveč jo je transformirala v zunanjo podobo nečesa ali nekoga drugega, kar je nastalo s pomočjo spominske funkcije, vendar je morala slednjega, kakor pravi, nekako razstaviti in ga ponovno sestaviti z novimi spoznanimi dejstvi. Zaradi tega lahko uporabimo tudi Beltingovo misel, da je človek kraj podob. S tem lastnim krajem podob pa se vsak posameznik sooča na svoj način: »Z vidom smo na nek način distancirani od prostora in predmetov, zato stvari občutimo površno. Ko pa smo soočeni s “slepoto“, svoje lastno telo in vse okoli sebe čutimo, občutimo drugače. Izkušnje slepote ne orisuje toliko sama nezmožnost uporabe vida, temveč predvsem razlika v konstituciji čutnega sveta, razmerji in razdalj v njem.« Na povsem študijski način se je umetnica lotila sprememb v lastnem zaznavanju, kar je pospremila z zvočnimi in pisanimi zapisi, ki so nastali v štiriindvajsetih dneh (sedem dni pred zaslepitvijo, deset dni s prevezo in sedem dni po zaslepitvi). Svojemu notranjemu svetu je torej dodala predefinirane predstave in jim tako dodala novo dimenzijo.

Tomo Stanič se predstavlja s povezovalnim konceptom svojih dveh projektov: serijo Tihožitje ter serijo Osvetljeni spomin. Prva predstavlja vdor v intimo, na kar dane podobe le sugerirajo, naslov pa ostaja pri metaforiki. Gre za fotografije oken, vsako pa spremlja tudi zvočni posnetek dogajanja v notranjosti, za zaveso. Druga serija se dotika teze o antipodobi, torej podobi, ki je zgolj imaginarna in pomenska. Ta je, a ostaja pogledu skrita in nedosegljiva, s čimer dobi avro misterioznosti in postane nekaj, kar bi si želeli videti, a ne moremo. Štirinajst negativov je nastalo na štirinajstih ljubljanskih pokopališčih ob 1. novembru, v noči, ko vsi prižigajo sveče v spomin na preminule. V obeh primerih se avtor preigrava s širšim konceptom pogleda in zaznavanja.

Tomo Stanič s serijo Tihožitje ne vdre v polje zasebnosti s pogledom, pač pa z zvokom. Ker je podoba nekaj, kar si lahko ustvari vsak človek sam, se umetnik poigrava s konceptom, ki ga je predložil Belting: »Ne gre toliko za resničnost, kakor za idejo. Ideja/misel ima imaginarne sposobnosti, slednje pa lahko v danem primeru postanejo izmuzljive in nenadzorovane. Tihožitje je prispodoba za zasebnost, ki jo vsi visoko cenimo, a na drugi strani kontradiktorno, če ne že ironično, prepuščamo lastnim prikritim željam po ˝biti opazovan˝, kar na drugi strani podpira tudi misel, da prav tako sami radi opazujemo.« Avtorjeva fotografija posameznega okna je kot oko Big Brotherja – prisotnost pogleda, ki ga ne slutimo, s čimer prepoznavamo kritiko trenutno trendovskih socialnih omrežij. Tukaj ima posameznik občutek, da nadzoruje dane informacije, na drugi strani pa študije govorijo, da nas dotični mediji poznajo bolje, kakor poznamo sami sebe. Korak dlje naredi Tomo Stanič s tem, da gledalcu predoči miselni postopek, in sicer preko srečanja z nepodobo samo, ki je torej onkraj vidnega polja, nekaj kar sicer obstaja zgolj v svoji esenci, ne pa tudi v fizisu. To je druga serija fotografij, Osvetljeni spomin, ki pa jih kot take sploh ne moremo definirati, saj gre za nerazvite negative, ki so zgolj spominske podobe in bi se izbrisale takoj, ko bi jih skušali privleči v vidnost. Nerazvite negative je namreč avtor dal v pleksi steklo, na obeh straneh pobarvano s črno barvo, s čimer se izogne vsakršnemu morebitnemu demistificiranju podobe. S tem odpira vprašanje naših dejanj, ko prižigamo sveče tistim, ko njihove podobe živijo le še v našem spominu.

 

Komunikacija ni nujno vedno beseda. Komunikacija je lahko tudi dejanje pogleda, nedvomno je tudi to. Današnji svet je vse bolj odvisen ravno od vizualnega, ki je hkrati velikokrat vsebinsko podhranjeno. Hitri pogled, (ne)zavedni voajerizem. Trudimo se, da bi ugajali pogledom drugih, celo odmislimo, kako perverzno smo se navadili na to, da smo opazovani. Sodobna družba posameznika vedno bolj razgalja tudi z vizualnimi predstavami, ki temeljijo na imaginarnem, celo idealnem, a nas kot take vedno bolj definirajo in zaznamujejo. V kulturi opazovanja se odvija spektakel gledanja. Oba umetnika se (ne)posredno ukvarjata s to problematiko, ki je seveda v polju vizualne umetnosti z njo tudi nerazdružljivo prisotna. Neža Knez z eksperimentom na lastnem telesu podaja novonastale odnose med predstavami, podobami ter zaznavanjem teh, Tomo Stanič pa abstrahira podobo do njene skrajnosti, ki ji le stežka še sploh rečemo podoba, saj postane ideja o mistifikaciji te same, na drugi strani pa odpira vprašanje o naši lastni mistifikaciji zasebnosti, ki kot takšna sploh več ne obstaja.

 

 

 

 
neža knez_za zloženko.jpg


Fotografije otvoritve / Janez Klenovšek / 17. 6. 2016

 

Digitalna knjiga vtisov

 

Po ogledu razstave vas vabimo, da v spodnjem obrazcu zapišete svoje vtise. Hvala!

 
Ime in priimek *
Ime in priimek