MARIBOR. Galerija Media Nox v sodelovanju z Zavodom za Novodobno Izobraževanje – ZNI omogoča dijakom iz tujine opravljanje delovne prakse v okviru programa Erasmus +. Letošnje poletje je prišla k nam Marta DuArte, ki nas je navdušila s svojo delovno vnemo, entuziazmom in kreativnostjo. Sredi vročinskega vala smo izkoristili prijeten galerijski hlad za kratek klepet.
Pozdravljena, Marta. Se lahko na kratko predstaviš?
Ime je Marta Alexandra Vieira Pinto Duarte. Imam 17 let, rojena sem v Lizboni na Portugalskem in nadvse uživam v naravi, zgodovini in vseh vrstah umetnosti.
Katero šolo obiskuješ?
Namesto da bi se vpisala na gimnazijo, sem se ob podpori družine odločila za srednjo poklicno šolo, smer turizem, ki traja tri leta, da bi se specializirala na tem področju in si tako zagotovila službo v prihodnosti. Tako sem šla na srednjo šolo imenovano Escola Profissional Almirante Reis (tudi znano kot EPAR) in začela to pot.
Kako je to vplivalo na tvoje življenje?
Nikoli nisem bila zelo zgovorna oseba; ves čas mojega življenja je to področje, na katerem sem morala delati in proces je bil kar težaven. Profesorji in bližnji prijatelji so mi pomagali pri komunikacijskih veščinah in me spodbujali, da sem bila med urami bolj aktivno udeležena in da sem svoje referate predstavila pred sošolci. Vse to težko delo se je nazadnje obrestovalo, saj sem postala bolj sproščena in zdaj se lahko brez težav pogovarjam o katerekoli temi.
Kako si prišla do odločitve, da boš delovno prakso opravljala v tujini v okviru programa Erasmus +? In zakaj prav v Mariboru?
Že od malega sem se navduševala nad različnimi kulturami sveta. Možnost potovanja v drugo državo so bile moje sanje in odraščala sem s težnjami in ambicijami, da bi prepotovala ves svet in spoznala njegove kulture.
V prvem letniku srednje šole sem izvedela, da šola dijakom omogoča Erasmus programe. Imela sem občutek, da se je moja prihodnost razjasnila, kot da bi nenadni sončni žarki osvetlili pot po letih dežja. Vendar sem se bala prijaviti, ker nisem verjela, da bom sprejeta. Minilo je leto dni in morali smo izbrati, kje in kako želimo opravljati prakso. Izbrala sem Erasmus, a sem bila precej neodločena glede države … vse tri možnosti so se slišale dobro: Derry na Irskem, Bilbao v Španiji in Maribor v Sloveniji. Ko sem že skoraj izbrala Derry, mi je eden od prijateljev predlagal, da pogledam fotografije Maribora in bila sem presunjena … od prekrasne reke Drave do čudovitih zelenih pokrajin… Bila sem popolnoma očarana in odločitev je padla.
Kakšna je tvoja izkušnja življenja in dela v tujini?
Zamisel, da bi dva meseca in pol živela in delala v tuji državi, se mi ni zdela resnična, niti med učnimi urami kulturnih priprav … Šele ko smo se s solzami v očeh poslavljali od svojih družin na letališču, smo začutili težo realnosti.
Odkar sem prišla v Maribor, se počutim dobrodošlo, domače in sprejeto, predvsem zato, ker so domačini res prisrčni in me spominjajo na mojo družino.
V Mariboru smo s prijatelji spoznali mnogo ljudi; nekaj je bilo dijakov, s katerimi smo si delili dijaški dom, večina pa jih je bila v programu Erasmus+, natančneje: dve skupini Portugalcev, tri Špancev in dve Italijanov, vsaka z drugačnimi karakteristikami. Čeprav je v naši skupini tudi nekaj kreganja, prepirov in zamer … je hkrati tudi veliko podpore, glasnega smeha in dobrih trenutkov, ki jih preživljamo skupaj. To potovanje je za nas zelo čustveno, saj smo izpostavljeni svetu in živimo v drugi državi, brez staršev, z ljudmi, ki jih ne poznamo tako dobro. A navsezadnje smo postali družina, in ko je večina skupin odšla domov, so v naših srcih in mislih pustili pečat.
Kako doživljaš Slovenijo?
Slovenija in Portugalska se med seboj ne razlikujeta preveč. Kultura, zgodovina in ljudje so sicer specifični, a sta obe državi resnično gostoljubni z močnim občutkom za skupnost.
Ko bomo odšli, bomo srčno pogrešali Maribor, oziroma, kakor rečemo v portugalščini, “vamos sentir saudades”, – vse ljudi, ki smo jih spoznali, vsa mesta, ki smo jih obiskali, vse dobre čase … preprosto vse doživetje. Pogrešala bom galerijo in ljudi, s katerimi delam (predvsem Hano, Sonjo, Moniko in Marjo). Pogrešala bom tudi zeleni razgled na park skozi okno kuhinje našega dijaškega doma in pogled na reko z mosta. To je neverjetna izkušnja in vesela sem, da sem del tega.
Imaš morda popotnico za prihodnje udeležence programa Erasmus +?
Vsakemu Erasmus študentu bi položila na srce: »Si edinstvena oseba v edinstveni državi z edinstveno izkušnjo; če si torej dobil/a to priložnost, ne zapravi je! Spoznaj nove ljudi, pojdi ven in okusi tradicionalno hrano in pijačo, obišči nekaj lokalov in diskotek ter veliko potuj. Kdo ve koliko ljudi se je skušalo udeležiti tega programa, a izbrali so tebe! Seveda boš srčno pogrešal/a svojo družino in prijatelje, a ta izkušnja ti bo povsem spremenila pogled na življenje. Nikoli ne pozabi dati vse od sebe in uživaj vsako sekundo!«
Pogovor je opravila Hana Kovač, kulturologinja zaposlena v galeriji ;)
Read more
