Raztančičevanje

Ajda Podgorelec

15. 5. - 28. 6. 2019

Galerija Media Nox, Maribor


Na poti raztančičevanja

Ajda je najmlajša ustvarjalka s samostojno razstavo v Galeriji Media Nox. Prepričala nas je s pronicljivim talentom, tehnično spretnostjo ter s hipnotičnimi podobami včasih zelo surove realnosti, ki jo prežari s kritičnimi premisleki o vlogi mladih v družbi, a vendarle najde tudi pot k optimizmu.

Dobro leto so nastajale oljne slike na steklu in ogledalu. Avtorica Ajda Podgorelec za vsako sliko skrbno izbere tudi okvir, navadno star, lesen, katerega videz priča o njegovi preteklosti. Izbrane steklene nosilce, ki jih ob današnji poplavi platen zasledimo poredkoma, je avtorica sprva izbrala zaradi pragmatičnosti, saj gladka površina tehnično omogoča boljše prelivanje barv, dovršeno slikanje mikrodetajlov ter lazurno gradnjo teksture. Oljna tehnika je za pasteli Ajdina najljubša in jo omenja kot zlato sredino, nekakšen kompromis med podlago in možnostmi, ki jih glede na podlago nudi tehnika.

Transparentnost nosilca omogoča igro s prostorom, saj so človeške figure, ki sicer prevladujejo v naslikanih delih, definirane z ozadjem, tako da se slika spreminja glede na postavitev in prostor, v katerem je razstavljena. Odsevna značilnost ogledala (pa tudi stekla) gledalcu omogoča, da postane del slike same. S tem je mlada ustvarjalka naredila izjemen korak v konceptu opazovanja slike, ki ima svojo podstat v filozofiji gledanja ter doživljanja umetniškega dela. Avtorja John Berger in Hans Belting sta na to temo napisala več razprav, tudi razmislek o vlogi pogosto prisotnega zrcala v ikonografiji umetnosti, vendar bolj kot o motivu s simbolno konotacijo, ne pa o vlogi, kot jo zrcalu pripiše Ajda. V tem primeru namreč gledalec ni več samo gledalec, temveč postane lasten in živ (avto)portret. Sam svoj odsev. Avtoportret je zemljevid osebnosti, metaforično ogledalo, pravi Belting. Slednje intenzivno doživljamo pri delu Oči, kjer gre za svojevrstno antologijo tega motiva – oči, ki pripadajo resničnim osebam in so naslikane popolnoma dovršeno, v vsej svoji naturalistični silovitosti. Modeli so bili prijatelji, družina, tudi nekateri učitelji. Na obskuren način začeto raziskovanje motiva kot takšnega se nadgrajuje z esenco videnih oči, ki netejo misli o ljudeh za njimi. »Različni pogledi na svet tvorijo skupno realnost,« pravi avtorica, a ugotavlja, da smo ljudje tudi egocentrični in zato uživamo v gledanju vizualnih različic samih sebe. V nadaljevanju in nadgrajevanju svojega dela je Ajda stekleni nosilec skorajda poosebila in v njem našla metaforično razlago, ki jo, kot pravi sama, definira predvsem »krhkost stekla, ki je fizična manifestacija človeške krhkosti in lomljivosti – torej krhkosti in celo kratkotrajnosti človeškega življenja.« Zares presunljivo je, kako zgodaj se človek ozavesti lastne minljivosti in kako ga ta, človeku nujno potrebna lastna končnost, tudi definira, celo osmišlja njegovo bivanje.

Figure na delih nam največkrat kažejo hrbet ali pa so tudi sicer težje razpoznavne. Zaradi nagnetenosti, golote in brezizraznosti delujejo anonimno. Ne le da delujejo tako, spominjajo na naložene, morda celo odvržene stvari brez življenja. Kot lutke, morda roboti, ožete, odtujene. Mestoma se oklepajo lastnega telesa, drugod samo ležijo ena čez drugo. So organske tvorbe, ki s pomočjo telesnega reflektirajo eksistencialno krizo, kot sta to prikazovala na primer tudi angleška umetnica Jenny Saville ali Zoran Mušič v ciklu Nismo poslednji. Likovna artikulacija je pri manjših figuralnih motivih stilizirana, a se gre glede na format vendarle čuditi določenim potankostim, ki se predvsem v očesih strnejo v fotorealistični prikaz. Dela lahko doživljamo ekspresivno, čeprav o tem na prvi pogled sploh ni sledu, gre zgolj za občutek. Ko v umetnosti govorimo o telesnem, ne moremo mimo samopodobe, ki jo do določene mere kroji tudi družba ali bolje rečeno odnos, ki ga ima posameznik do nje in obratno. Ajdina dela nikakor ne predstavljajo tako imenovane norme privlačnosti telesa, ampak jih mislijo onkraj tega okvirja. Ambivalenten odnos med posameznikom in družbo povzroča nenehno napetost, ki vpliva tako na posameznikovo zavest kot nezavedno. Napetost, intenzivnejša v najstniških letih, je nujna tudi za to, da posameznik postavi sebe na točno določeno mesto v družbi. Od slednje pa nenehno pričakujemo neko mero potrjevanja, kljub temu da je prej polje raztresenosti ter apatičnosti, na katerem se lahko hitro izgubimo, odtujimo, odtavamo ali pa ob množici nasprotovanja nehamo verjeti vase. Na tej poti iskanja pozabimo, da nismo edini in se tako skrivamo pred svetom, še huje, pred nami samimi. V tem trenutku se začne »raztančičevanje«, ki je tudi naslov dotične razstave. Besede sicer v slovarjih ne bomo zasledili, saj je Ajdina lastna skovanka. Nanaša se tako na odkrivanje skritega, skrivnostnega, zastrtega kot tudi na poglobljeno iskanje ter najdevanje nečesa novega, pravkar odkritega, čemur Ajda pravi vizualne ugotovitve.

Bistvo videnega ni vzvišena družbena kritika, prej spodbujanje odziva in vzpostavljanje komunikacije med slikarskim delom in gledalcem: »Glavna sporočilna nota teh slik je to, kar vsak posameznik vidi v sliki – jaz le podam ogrodje. Glavna tema je odnos posameznika do družbe in samega sebe. Morda bi lahko rekla, da je to glavno sporočilo – posameznikova lastna interpretacija. Ta mu pove veliko več o sebi, kot bi mu moja.«

Ajdin svet idej se napaja iz najrazličnejših vsebin, preden ga avtorica z lastno likovno retoriko pregnete v novonastala dela. Likovne vsebine, ki jim trenutno posveča pozornost, tvorijo nadrealisti z Dalijem in Ernstom na čelu, minimalisti in konceptualisti, kot je Agnes Martin, avantgardnost Yoko Ono in avtorji abstraktne umetnosti, kot je Rothko. Za zaključek pa ob četici velikanov nikakor ne gre zaobiti še renesančnega kanona z Boschem in van Eyckom, pri katerih Ajda črpa navdih za tehnične spretnosti, detajle ter fantastično.

 

Podobe Ajdinega ustvarjalnega dela posegajo v polje telesnega. Z njimi je zagotovo blizu mladim, medtem ko odrasle zbudi iz rahle pozabe, da se spet spomnimo, kako je biti najstnik, z vsemi dobrimi in slabimi stranmi, ki jih to prinaša … Mladim ne moremo oporekati kritičnosti, v kolikor posedujejo dovolj intelektualnega kapitala, s pomočjo katerega osmislijo sebe in lastno vlogo v družbi. Pot do slednjega je seveda lahko tudi turbulentna: je izkušnja z negotovim izidom. A brez tega ne bi bilo takih dosežkov, niti take osebnosti, ki se je na tej poti uspela razviti.

 

Petra Čeh, prof. umet. zgod., kuratorka


Skozi oči in podobe se odslikava stanje zavesti, ki razumsko ni opredeljiva. Oči ustvarjajo bitja, ki delujejo brez prestanka in niso zlagani ideali lepote. Izraznost telesa, skrčenega v gubi ali artikuliranega v brezsramni telesnosti, poveže dihotomijo med naravo in kulturo, posameznikom in družbo, telesnim in dušnim. Ajdine čiste likovne tvorbe govorijo zgodbe, ob katerih si ne moremo zatiskati oči. Likovne črte so ostre in mehke, zgrizene in ravne obenem ter skozi barve in rastre nagovarjajo k razmisleku in zelo osebnemu dojemanju ter doživljanju. Vabijo, da v njih poiščimo svoj odsev, ki ga puščamo v tem svetu. Smo to, kar mislimo, da smo, ali le odslikava podobe, ki ji želimo slediti? Smo prostituti ali iskreni ustvarjalci? Slike drezajo v naše občutke, naša sprenevedanja in laži, naš ego ter strah, da je lepota onkraj nas in ne v nas samih. Ostati zvest telesu, ga okušati, spoznavati in čutiti je primarna potreba, ki se skozi podobe motivov dobesedno odslikava v steklu in ogledalu mlade ustvarjalke.

Zdenka Keuc, prof.


Figure so gole, obrnjene stran od nas, kot da jih je sram

Ajda Podgorelec, drugogimnazijka, prijateljica, umetnica. Ajdo poznam že od prvega letnika. Na prvi pogled bi rekli, da je introvertirano dekle, ki zamišljeno hodi in ves čas nekaj piše ali riše v svojo skicirko. Ko jo bolje spoznaš, ugotoviš, da je pravo nasprotje napisanega. Svoje delo jemlje zelo resno. Prav tako je perfekcionistka, saj svojih del ne bo pokazala, dokler vsaka črta ni naslikana tako, kot si je zamislila.  

Spomnim se, ko sem prvič videl njeno delo, ki me je čustveno izjemno pretreslo: portret najstnice, nezadovoljne s svojo samopodobo, ki si s škarjami želi prerezati kožo. Njene oči so bile mrtve, kot da je duša zapustila telo in je ostala le še prazna lupina. Črno ozadje v tem primeru predstavlja umetničino podzavest. Delo je izjemno, ker ga je umetnica naslikala pri svojih petnajstih, v obdobju, ko se vsi najstniki iščemo ter kdaj pa kdaj tudi trpimo, saj se trudimo spremeniti v nekaj, kar nismo.

Najstništvo, samopodoba, nepravičnost, obsojanje in trpljenje so prav pogosti motivi Ajdinih del. Njena najnovejša razstava prikazuje prav to. Figure so gole, obrnjene stran od nas, kot da jih je sram. Golota predstavlja malega človeka v današnji kapitalistični družbi. Figure, ki so  obrnjene proti nam, so nekako telesno deformirane, njihov izraz je včasih celo zlovešč. Najbolj groteskna figura je debel moški, priklenjen na balon, za katerega mislim, da ponazarja vrhunec kapitalistično orientirane družbe. Edina všečna figura je ženska, ki si brije noge. Vendar namesto dlak si z nog brije ljudi, ki se vzpenjajo po njej. Njen izraz je vesel, celo zadovoljen. S tem nam umetnica pove, da nam ni treba skrbeti za mnenje večine, saj je irelevantno. Pomembno je, kako vidimo sami sebe in kako se sprejemamo.

Zdi se mi, da so najbolj zanimiv del razstave oči, ki strmijo v nas. Slika je naslikana na ogledalo in ob pravi svetlobi je videti, da oči kar lebdijo.  

Celotna razstava je zanimiva – ne le zaradi tehnike in uporabljenega materiala, ampak tudi vsebinsko. Zavedati se namreč moramo, da je ta dela ustvarila osemnajstletnica. Ajda nam tako s svojim ustvarjanjem želi prikazati različne vrste nepravičnosti ter nas celo poziva k spremembi družbe.

Lucian Krajnc Krstov, dijak


podgorelec_vlozek_1pop3.jpg
podgorelec_vlozek_1pop7.jpg
podgorelec_vlozek_1pop8.jpg
podgorelec_vlozek_1pop9.jpg
podgorelec_vlozek_1pop10.jpg
podgorelec_vlozek_1pop13.jpg
podgorelec_vlozek_1pop14.jpg
podgorelec_vlozek_1pop5.jpg


Fotografije z otvoritve razstave, 15. maj 2019 / Foto: Janez Klenovšek

 
 

Digitalna knjiga vtisov

Po ogledu razstave vas vabimo, da v spodnjem obrazcu zapišete svoje vtise. Hvala!